Ob nedeljah skoraj ni lepšega kot dober, malo intenzivnejši sprehod pred kosilom. Še posebej, če je ta v stiku z naravo in ob spremstvu ljubljenih. Hribov nisem vedno maral. No, bolje rečeno, nisem maral hoditi v hribe. Spomnim se teh mukotrpnih, osnovnošolskih pohodov, ko bi malodane raje bil v šoli kot pa brezciljno hodil v breg in se smilil samemu sebi. Stvar pa se je spremenila, ko smo s srednjo šolo prvič šli na Uršljo goro. Na vrhu sem se prvič počutil “povezanega” z naravo. Nek poseben občutek in od takrat naprej imam rad hribolazenje in naravo nasploh. Do Uršlje gore gojim posebna čustva in rad se vračam nazaj.
V naših krajih, za dokaj hitri nedeljski izlet, v glavnem pridejo v poštev Šmohor, Mrzlica, Grmada, Hom in pa kakšna Brnica, če je res stiska s časom ali pa je volja res na psu. Celjsko kočo sem namerno izpustil, ker mi gre blazno na živce. Ne pot sama, pač pa njena skomercializiranost in neizprosna gužva. Ob vikendih dobi človek občutek, da se tam zbere celo Celje. Nekateri peš, nekateri s kolesi, nekateri z avtomobili. V večini pa vsi opremljeni po zadnji modi, ki jo narekujejo mestne hribovske smernice. Tudi koča sama ne daje tistega pristnega občutka domačosti, ki jo recimo nudi nekaj sto metrov nižje ležeča koča pod Grmado. Je pa res , da se s Celjsko kočo zelo rad spopadem s specialko. V kolesarski sezoni se kar velikokrat vračam.
Grmada je nekoliko manj komercialna in tudi malo bolj zahtevna. Predvsem pa kratka in nadvse primerna za hiter izlet. Nudi pa tudi epski razgled na Celje. Da zadeva nebi bila enolična sva se zadnjič spustila v dolino čez sotesko Hudičevga grabna. Preko zelenega raja plantaž čemaža. Pot je izredno razgibana in atraktivna, zanimiva. Na delih kjer se soočimo s klini, nekomu morda celo rahlo adrenalinska. Sigurno pa super popestritev. Takšnega terena v Celju nebi pričakova in vedno sem navdušen nad izjemnimi prizori, ki jih tukaj ponuja narava. Če še niste šli, priporočam.
