Všeč mi je tale ideja, da vsak vikend obiščem kakšen nov hrib. Tokrat je bila na vrsti Mozirska koča na Golteh – 1356 m. Koča obratuje že od daljnega leta 1896. In smo spet pri nacistih; seveda so tudi tod okoli strašili in kočo leta 1942 požgali – tako kot tudi vse ostale, oziroma ostalo. Menda so prizanesli malo kateri hiši. Leto dni po vojni, leta 1946, so kočo ponovno zgradili a je ta leta 1950 ponovno pogorela v gozdnem požaru. Smola. Čeprav imam po strani starega očeta korenine v teh krajih, o njih ne vem prav kaj dosti. Tokrat pa tudi nisem imel nekih pričakovanj. Nedelja je bila meglena, kisla in konstantno je kazalo, da se bo zdaj zdaj ulilo. Z razgledi tokrat ni bilo nič. Je pa res, da ima tudi megla lahko svoj čar. Temperature za ta letni čas so smešno visoke, ampak se ne pritožujem. Aja, če ste na to pot s seboj pozabili vzeti pijačo, se lahko med vmes na dveh lokacijah napojite z bistro izvirsko vodo.
Štartala sva v kraju Žekovec, ki se nahaja nekoliko nad Mozirjem. Tabla je kazala, da bova hodila nekje dve uri in v smeri asfaltirane ceste. Na portalu hribi.net pravijo, da je za to pot potrebno dve uri in petnajst minut.
Asfaltirane ceste je bilo kmalu konec in iz asfalta sva zavila v brutalno blato. Na spodnji sliki je dejansko še precej zmerno napram razmeram višje, bližje koči. Teren je bil na nekaterih odsekih drsališče in malo me je zaskrbelo, da bom dosti na riti. Za v hribe vedno obujem visoke planinske čevlje, nekaj dni nazaj pa sem dobil robustne tekaške copate Salomon Speedcross 3 o katerih sem prebral kar nekaj dobrih stvari. Ker sem pričel ponovno s tekom, in sedaj rad tečem tudi po kakšnem trailu, pa še zima je skoraj tu, sem potreboval nekaj močnejšega, toplejšega in težje premočljivega. Torej, copati so se obnesli vzorno. Profil na podplatih je izvrsten in ne pusti na cedilu, nudi super oprijem in stabilnost. Blato, korenine, skale, listje … čez vse je šlo brez kakršnihkoli težav, brez drsenja. Brez palic. Komaj čakam, da jih poskusim še na kakšnem trail teku.
Rosa je prikazala ogromno pajčevin po drevju. Nekatera drevesa so bila praktično oblečena v pajčevino. Pajkov na moje veselje nisem videl.
Iz asfaltiranih in širokih gozdnih cest se nato zavije na precej strmo in ožjo gozdno pot. Na momente se je zdelo, da je količina blata z nadmorsko višino eksponentno naraščala. Pot pa je sedaj tudi malo bolj “zategnila” v lepe strmine. Malo višje je bila kar močna poseka drevja in verjetno se je posledično izgubilo nekaj markacij. Pot je na trenutke precej slabo označena. Celo do te mere, da sva se v nekem trenutku malo izgubila. Kasneje sva srečala prijaznega gospoda, ki je po naključju bil markacist. Strinjal se je, da je označba slaba in dodal, da mu je to omenilo že kar nekaj ljudi. Obljubil je tudi, da bo v društvu omenil in se bo zadeva uredila.
Prišla sva do križišča, ki ti ponudi lahko ali zajebano varianto nadaljevanja poti. Desno je lahka, levo težka pot. S tem imam v mislih predvsem strmino. Seveda sva izbrala levo.
V objemu blata se v okrepčitev ponudi izvir kristalno bistre vode kjer se lahko človek napoji s prvovrstno slastjo. Vodo. Če sem čemu hvaležen aktualni vladi, je to vpis pravice do pitne vode v ustavo. Ne predstavljam si, kam bi pripeljala privatizacija vodnih virov na dolgi rok. Mislim, da gre za izredno velik korak v pravo smer, ki je ogromnega pomena. Vodo velikokrat jemljemo preveč samoumevno in ne dvomim, da bo prišel čas, ko se bo svet soočal z resnično veliko krizo glede pitne vode. Relativno velik del sveta se že danes. No, tukaj so nastavili celo skodelice :). Zastonj!
Strmina čez tale pašnik garantirano mori duha vsakega človeka, ki ni v relativno dobri kondicijski pripravljenosti :).
December bo vsak čas tukaj, žuželke pa še ne spijo.
Teh stolpičev iz kamenja je tod okoli kar precej. Ta fenomen mi še danes ni povsem jasen. Verjetno prinaša srečo?
Cilj. Prispela sva v času 1 ure in 41 minut. Torej slabih dvajset minut pred časom, ki ga je navajala tabla spodaj, in 35 minut pred časom, ki ga navajajo na hribi.net. Prešvicana močno.
Koča …
Nekako se mi zdi, da v teh hribovskih kočah do danes še nisem srečal skrbnikov/natakarjev, ki bi bili pezdeti, torej zadrti, tečni in brezbrižni. Večinoma naletiš na nasmejane in prijazne ljudi. Čaj imajo domač, sami ga naberejo in ga dajo tudi pošteno količino, za male cekine. Pojedla sva še kos štrudla in zvrnila štamperl šnopca.
Na poti ven, pa naju je prijazna skrbnica povabila, da lahko tudi kaj zaigrama. Vsakemu, ki pride na kočo je na voljo kitara, frajtonarica ali pa klavirska harmonika. Obljubil sem ji, da morda ob kakšnem drugem obisku, ob drugi priložnosti, predvsem pa v drugem agregatnem stanju. Rekla je naj se še vrnemo, ubogal jo bom.
