Krtina d’Ampezzo

Kot sem verjetno kdaj že omenil, sem velik oboževalec Italjanske kulinarike. Všeč mi je njena preprostost, svežina in polnost okusa. Po obisku Toskane, letos, sem hitro ugotovil, da bi se lahko življenja tam hitro navadil. Še posebej kar se hrane in vina tiče. Že nekaj časa sem razmišljal o kakšni dobri Italjanski restavraciji in zadnjič sem na nekem blogu naletel na restavracijo Krtina d’Ampezzo. Po krajšem raziskovanju sem videl, da ima restavracija precej dobrih kritik. Ljudje jo veliko hvalijo in priporočajo.

Preletel sem njihovo spletno stran in ob spremljavi večne, zimzelene melodije Speak Softly, Love – to je tista najbolj znana iz filma Boter – naletel na posrečenega Italjana, Roberta. Šefa restavracije in glavnega kuharja. Po pregledu menija sem videl, da so cene normalne in ne zasoljene. Izbor hrane pa je ravno pravšnji. Ne maram gostiln, ki imajo na meniju neskončno ponudbo. Raje imam manjšo izbiro in tisto takšno kot mora biti, kvalitetno in sveže.

Odločil sem se, da jo obiščeva in še sama poizkusiva kaj imajo za ponuditi. V torek popoldan sem poklical na telefonsko številko, ki je objavljena na njihovi spletni strani, in nihče se ni javil. Čez nekje pet minut mi je zazvonil telefon in na drugi strani se je oglasil prijazen gospod z močnim italjanskim naglasom. Prav posrečeno hehe. Predstavil se je kot Roberto, izredno prijazen gospod. Hitro sva se zmenila za rezervacijo v petek ob 19 uri. Urejeno.

Pot do same gostilne ni preveč komplicirana. Nahaja se na lepem podeželju, nekje 5 kilometrov izven Lukovice. Ko sva prispela na cilj sva zagledala precej veliko hišo z urejeno teraso in precej lepim razgledom na podeželje. Odločila sva se, da bova jedla zunaj. Malce me je motilo, ker je klop na kateri sva sedela, zaradi klanca, rahlo visela na levo stran. Drugače je občutek precej domač. Skoraj tako, kot bi bil doma pred hišo :). Ko sem bral različne forume sem zasledil, da naj bi gostilna ob vikendih bila nabito polna in, da je obvezna rezervacija. V najinem primeru sva imela rezervacijo, a sva bila skoraj sama hehe. To me je malce presenetilo. Kasneje so začeli prihajati ljudje. Šef je razložil, da je v času dopustov malce manj obiska.

Prijazni natakar nama je prinesel menije in odločila sva se za njihov meni za dve osebe in pol litra njihovega hišnega vina. Vino iz Montepulciana mi je bilo zelo všeč in me je hitro spomnilo na najin obisk Toskane, letos pomladi. Torej, meni za dva vsebuje: najprej majhen aperitiv, predjed, juha, pašta po lastni izbiri, solata in glavna jed. Iz žepa sem potegnil tudi svoj iPhone in naredil nekaj fotografij za boljšo predstavo.

Pa pojdimo.

Za začetek je natakar prinesel pozdrav iz kuhinje. Majhne bruschettice. Na enih je bil svež paradižnik in bazilika, na drugi pa čudovit tunin namaz.

Za tem je sledila predjed. Goveji pršut z rukolo in malce parmezana ter mislim, da tudi malce balzamičnega kisa. In pa kuhana govedina z dodatkom tuninega namaza.

Poleg predjedi pa seveda niso pozabili tudi na kruh. Popečeni kruhki, rahlo preliti z olivnim oljem in dodatkom rožmarina.

Nato je natakar prinesel juho. Zalo okusna zelenjavna obara, oziroma enolončnica. Okusiti je bilo, da so sestavine sveže. Kljub temu, da je bila okusna, jo je bilo v vročini kar mučno jesti.

In sedaj moj najljubši del. Paštica. Pašto si lahko izbereš sam po svoji želji. Glede na prebrano na internetu, sem se odločil za priporočeno Amatriciana. Preprosta omaka iz dimljene slanine, čebule in paradižnika. Simpl ampak zelo okusno. Testenine so bile čudovito kuhane (al dente), poleg pa so prinesli še obvezen parmezan, ki je bil tudi dober in ne on iz vrečke. Nuša se je prepustila, da ji chef izbere testenine in je dobila casarecce z pestom Genovese. Kot velikemu ljubitelju bazilike, mi je tudi to bilo zelo všeč.

Potem pa še solata in glavna jed. Za glavno jed so pripravili telečje zrezke z sirom in slanino, ter piščanca v omaki iz balzamičnega kisa. Poleg pa še malce pečenega krompirja. V tej fazi sem bil že precej sit in v tem nisem užival tako kot bi lahko, če bi bil malce manj sit. Oboje je bilo dobro, ni pa bilo WOW. Posebej zanimiv je bil okus piščanca v omaki iz balzamičnega kisa. Solatka je bila več ali manj generična. Malce zelenja z paradižnikom, a je bilo dobro in se podalo poleg.

Skozi ves obed sva bila deležna super družbe štirih mačk, ki so naju v vročini leno opazovale. Niso se pustile motiti in niso bile nadležne. Očitno imajo tam dosti za jesti :). Kot velikega ljubitelja mačk, me to nikakor ni motilo.

In za konec so damo presenetili še z vrtnico. Zelo lepo od njih.

Na koncu niti slučajno ni ostalo prostora za sladico. Za vse skupaj sva plačala 48 evrov, kar menim, da za takšen obed, za dve osebi, ni neka huda cena. S samo postrežbo sem bil zadovoljen. Tudi sam chef je prišel pozdraviti in na hitro pokrmljati, zelo prijazen in skromen gospod. Ambient je precej domač. Mogoče me je malce zmotilo, ker se nisem mogel otresti občutka, kot, da bi sedel doma pred hišo :). Notranjost je sicer lepo urejena. Motile so me tudi ose, ki so konstantno pizdakale naokoli. Hrana je bila sveža in preprosta, dobro pripravljena. Ni bilo ravno tistega wow efekta, je pa bilo dobro. Če bom kdaj še v bljižini Moravč se bom sigurni še vrnil. Lačni od tod sigurno ne boste odšli.