Vedno mi je bil všeč duh ulice. Ko sem se začel amatersko ukvarjati z fotografijo pa sem našel veliko veselje do ustvarjanja prav na ulici. Tisoče obrazov, tisoče trenutkov, neskončno možnosti. Ti, tvoj fotoaparat in tvoja kreativnost. Vidimo navidezno nevidno. Ulica je povsem drug svet kot naprimer fotografiranje narave, studijska fotografija … obstaja miljone spremenljivk, ki v vsakem trenutku presenetijo. Iskanje motivov, opazovanje okolice, čakanje na pravi trenutek, morebitna nesoglasja, napetost … vse to odlikuje ulično fotografijo in daje fotografu občutek življenja. Pride trenutek, ko vidiš neznano osebo in jo enostavno moraš portretirati. Trenutek negotovosti. Pristopiš, poskušaš osebo ogovoriti in z malo sreče dobiš dovoljenje.
Ulični portreti mi dajejo občutek pristnosti, naravnosti in iskrenosti. Pri ulični fotografiji mej ni. Biti pa moramo seveda tudi uvidevni in previdni kaj in kdaj fotografiramo. Lepa beseda, lepo mesto najde. Naprimer osebi, ki se ji očitno mudi, ne bomo gnjavili za portret. V takšnem primeru bomo v večini primerov dobili grd pogled, kakšno sočno psovko ali pa bomo ignorirani, kar pa defenitivno ni dobro za naš ego, če smo se stvari šele lotili. S časom se tudi na to navadiš. Če smo do željenega portretiranca prijazni, vljudni in sproščeni bomo dajali vtis zaupanja. Vedno tudi povemo kakšni so naši nameni z fotografijo. Potruditi se je treba, da se oseba začne počutiti sproščeno. Med pogovorom pa portretiramo. Portretirancu fotografijo vedno pokažemo in če z njo ni zadovoljen, tudi izbrišemo. Razložimo, da bomo sliko še obdelali in, da bo super fotografija. Poleg našega zadovoljstva ker smo dobili fotografijo, se bomo razvijali tudi osebno. Samozavest nam bo močno naraščala, dobili bomo zaupanje vase, morda sklenili kakšno novo prijateljstvo, ljubezen. Vse je mogoče, če človek prestopi mejo. Bodimo kreativni, preizkušajmo različne kote in prespektive.
Velikokrat se zgodi, da vidimo osebo ali skupino in bi ogovarjanje le teh motiv pokvarilo. Poizkusimo biti neopazni. Če imamo takšno fotografijo namen razstavljati ali pa objavljati, je dobro, da osebo ali skupino obvestimo in jim sliko pokažemo. Z lepimi besedami in prijaznostjo nebi smelo biti problemov. Pazimo, da ne fotografiramo brez dovoljenja na privatnih prostorih. Idealni čas so razne prireditve, kjer so množice ljudi, kjer dogaja in logično je, da so ljudje takrat tudi bolj sproščeni. Tudi možnost, da ujamemo kakšen neprecenljiv trenutek je veliko večja. Iščimo lokacije, kjer je veliko ljudi, kjer se družijo, delajo … Zlijmo se v okolico in fotografirajmo neopazno.
Ker na ulici svetloba variira in je ogromno dejavnikov, ki vplivajo na svetlobo, moramo vedno paziti na čas. Za portret je dobro, da imamo čas nekje vsaj 1/125, ker ne želimo stresene fotografije. Ker s seboj ne želimo nositi tono nepotrebne opreme je dobro, da imamo univerzalni objektiv z razponom goriščnic nekje 18-200mm, ki ponavadi pokrije večino naših zahtev. Dobro je tudi, da je objektiv optično stabiliziran. Zelo dobro se ponavadi obnese fiksni 50mm objektiv z f1.4 ali f1.8, ki nam omogoča veliko svobode pri naši kreativnosti. Je majhen, lahek, svetlobno močan in vsestranski. Primeren tako za portret kot za druge namene. Zelo zanimiv je tudi ultra širokokotni objektiv t.i. fisheye, ki nam omogoča še dodatno mero kreativnosti. Največkrat vidimo ulične fotografije v B&W tehniki, ki doda tisti pravi pridih, karakter. Zavedajmo pa se, da se nemalokrat zgodi, da tudi barvna slika naredi večji impact.
Iščimo navdih tudi pri drugih fotografih. Za ulično fotografijo naprimer pri mojstrih kot so: Bruce Gilden, Joel Meyerowitz, Clay Enos, Robert Frank … Opazujmo njihove kreacije, iščimo inspiracijo, pustimo se navdušiti. Z prakso se bomo nadgrajevali, pridobivali nove izkušnje, nova znanja. Bodimo drzni. Ne primerjajmo se z drugimi, vedno naredimo fotografijo, ki navdihne nas, ki je všeč nam. Konec koncev, izražamo svojo kreativnost. Seveda se bo našlo ogromno ljudi, ki jih bo naša fotografija navdihnila. Tudi sam sem seveda amater in fotografiram predvsem zase in za svojo dušo, če pa koga še po možnosti navdihnem pa toliko bolje.