Razstava Nikola Tesla – človek prihodnosti

Ko slišim ime Nikola Tesla, najprej seveda pomislim na enega najpomembnejših znanstvenikov in genialcev sodobnega časa. Pionirja, revolucionarja, ki je močno prispeval k oblikovanju sodobnega človeštva ter sodobne industrije. Dramatično je vplival na vsa tehnološka področja modernega človeštva. Industrija, medicina, telekomunikacije… Od turbine pa do mobilnega telefona – ne mobilnega telefona direktno, ampak posredno. Nato se spomnim srednje šole in profesorja elektrotehnike, g. Matjaža Žeraka, kako je z izjemnim žarom in vnemo do potankosti razlagal delovanje Teslovega transformatorja, indukcije itd., velikokrat pa je rad poudaril tudi izjemno pomembnost obstoja Nikole Tesle ter njegov enormni vpliv na svet kot ga poznamo danes. Ko smo govorili o gostoti magnetnega polja, se mi je vedno dobro zdelo, da je enota za le-tega, poimenovana Tesla. Na Balkanu – kamor štejem tudi Slovenijo -, ga bodo ljudje vedno imeli za svojega; od tu tudi ta, tihi ponos ob omembi njegovega imena.

Ljudje kot je bil Tesla so izjemno redki, seveda pa to ne pomeni, da ne obstajajo. Prav zdaj, v tem trenutku, nekje v svojem malem laboratoriju, se manično predajajo svoji obsesiji, stremenju k premikanju meja nam znanega, reševanju nerešenih ugank in skrivnosti. Le redki premorejo takšen fokus, predanost, domišljijo in malodane norost pri svojem delu. 100% se zavedajo kaj je njihovo poslanstvo na tem svetu, zato so mnogokrat odrinjeni, tja med čudake, morda vaške posebneže, saj ne znajo harmonizirati z vsakdanjimi ljudmi – ali pa ti ne znajo harmonizirati z njimi. Živijo v neki drugi dimenziji. Tesla je bil definitivno mnogo, mnogo let pred tedanjim človeštvom, tudi pred tedanjim znanstvenim svetom. Zato je bil v očeh povprečja čudak, norec, a vseeno genialec brez primere, skoraj prerok. Govoril je o stvareh, ki so nas doletele desetletja kasneje.

Continue reading “Razstava Nikola Tesla – človek prihodnosti”

Zaletavost ni poceni

(Pre)večkrat se kakšne stvari lotim preveč impulzivno in zaletavo, zato se mi rado zgodi, da se relativno pogosto kaj naučim “on the hard way”, torej po težji poti, ne pa tudi dražji in nepotrebni. Tokrat je šlo za banalnost kot je bicikel. Že nekaj časa sem se čudil zadnjemu verižniku na svoji specialki. Nisem ravno poznavalec, je pa moj definitivno izstopal po svojih čudaških prestavnih razmerjih in dimenzijah. To sem še posebej dobro občutil, ko smo vozili in je začelo leteti; pri hitrosti 35 kmh in več, sem imel kadenco vedno krepko čez sto. Torej sem mlinčkal, ker mi je preprosto zmanjkalo višjih prestavnih razmerji. Oni dan sem se spravil temeljito čistiti kolo, in med čiščenjem me je popadla divja želja, da bi mu privoščil kakšno novo stvar ali dve.

Najprej sem razmišljal samo o verigi a sem kaj kmalu postal prevzeten in prišel še do ideje o novem verižniku. Bolj kot sem gledal kolo, bolj se je širil seznam komponent, ki bi jih rad zamenjal. Balanca mi ni bila všeč, bila pa je tudi nekoliko ozka za mojo plečato postavo (haha), fajfa je bila sicer dosti dolga, ampak je bila precej zdelana – oguljena, oksidirani vijaki … Iskreno povedano, pa se mi je zares le luštalo šraufati. Torej, verižnik, veriga, balanca, fajfa, trakovi. Ponudbo sem preveril na a2u.si in na koncu – po telefonskem klicu – prišel na ceno slabih 130 evrov, kar je precej zmagovalno. To res ni veliko za nadgradnjo takšnega obsega. Pri a2u.si sem že kupoval in bom definitivno še tudi v prihodnje saj so super. Prijazni, profesionalni in korektni.

Continue reading “Zaletavost ni poceni”

Fontana piva v Žalcu

Dobrih ducat let nazaj so na klopeh Žalskega parka posedali močno shujšani čudaki, ki so se radi zbirali v skupine. Nekateri starejši, drugi sveže mladi. Nekateri močno živčni, skoraj v paranoji, drugi kot v komi. Na obrobju parka pa je stala hiška, ki se ji je reklo Želva. Tam se je do neke mere poskrbelo za njih. Na vlaku so bili po navadi glasni in zanje pravila niso vejala, še več, tudi plačevali niso. So te pa zelo radi žicali za kakšen evro, ki so ga potrebovali prav za to, vlak ali avtobus. Ironija a ne? Včasih so kakšnemu nedolžnemu, prestrašenemu otroku vzeli tudi kakšen mobilni telefon. Kondić, kot smo rekli nekdaj sprevodniku, se konec koncev, nanje sploh ni oziral, ni se mu zdelo vredno skozi vse morebitne zaplete. O njih so krožile neštete zgodbe, nekatere prav neverjetne, filmske. Nekoč mi je svoje zgodbe pripovedoval eden izmed rehabilitiranih, neverjetno, res neverjetno. Ampak vedno si jih našel v Žalskem parku. Prihajali so iz vseh strani Slovenije. Žalec je postajal nekakšno zatočišče zanje. Igle so ležale povsod. Drevesa pri vrtcu v Žalcu so dobila povsem nove definicije, če govorimo o iglavcih. To je bila generacija narkomanov, horserjev. Ti so bili – in verjetno so še – subkultura zase, skoraj del pop kulture.

Continue reading “Fontana piva v Žalcu”

Ob Nadiži

Prejšnji teden je bil kar konkretno stresen in že v ponedeljek sem vedel, da potrebujem vikend relaksacijo, malo izključiti možgane. Teden prej sem bil na morju in vedno bolj opažam, da morje preprosto ni pisano meni na kožo. Veliko lepše se počutim v hribih, gorah, ob čudovitih jezerih in rekah. Brez veliko razmišljanja je bila destinacija jasna, Posočje, spet. Če bo šlo tako naprej, se zna zgoditi, da nekoč tam tudi ostanem :). Tokrat sva šla s sestro Jano na krajši kolesarski oddih. Dobre tri tedne nazaj sem spoznal, da sem letos vse prej kot v dobri kolesarski kondiciji, zato si nisem delal utvar in iskal nekih visoko letečih ciljev. Pa tudi Jana je na precej podobnem. Na spletu sem hitro pobrskal in našel tole. Lažja kolesarska tura s štartom v Kobaridu, ki nas pelje ob Nadiži, tja do najzahodnejše slovenske vasi Robidišče.

Continue reading “Ob Nadiži”

Softiči in nasilje nad otroci

Nikoli ne bom pozabil kako smo kot neumni mulci, jaz in še dva soseda, metali kamenje k staremu, tečnemu sosedu proti hiši katere nismo zadeli, ker smo bili še “prešvoh”. Početje je kmalu opazil Zdravc, ki je svojega pobalinskega sina hitro priklical domov. Ne vem kako so imeli doma. Se pa zelo dobro spomnim kaj je čakalo mene. Zaslišal sem rezek očetov krik, ki mi je velel, da se nemudoma spravim domov. Novodobni zabluženci tega verjetno ne bodo nikoli vedeli – kako jebeno dolgih in težkih je tistih nekaj deset metrov do doma. Kako počasi teče takrat čas in koliko straha te lahko preplavi. Vedel sem, da sem najebal saj sem delal konkretno sranje. Foter niti ni veliko govoril, njegov pogled je povedal vse. V bizarni tišini sva oba vedela zakaj gre, kaj sem zajebal, brez pojasnjevanja in izgovarjanja. Svojo lekcijo je utrdil še z nekaj precej krepkimi po riti. Solze, solze, solze. Ampak sem si zapomnil za celo življenje. Ob večjih neumnostih je v teh časih bila takšna metoda vzgoje samoumevna. In naj kakšen japi jamra o psiholoških travmah, nasilju … Zaleglo je, spoštovali smo svoje starše, nismo se zgovarjali, se zdirali in smo znali tudi poslušati in kaj pomagati. Več ali manj smo vsi tako gor rastli. Mame so lomile kuhlje, fotri pa so klestili po riti. Ali pa kakšna hitra vzgojna okoli kepe. In od vseh nas, ne poznam nobenega, ki bi imel trajne, hude psihološke travme zato, ker jih je dobil po riti, ker je delal pizdarije. Danes bo situacija prej obratna. Bo sine naklestil fotra.

Continue reading “Softiči in nasilje nad otroci”