Priznam, nisem spremljal podvigov Tine Maze, njenih dosežkov, niti me pretirano ne zanimajo, mi je pa na uho prišel “halo”, ki se je pričel odvijati glede Tininega zadnjega nastopa na Zlati lisici. Kolikor razumem zgodbo, gre ponovno za klasičen slovenski “vsi bi vse zastonj”. Ne zavračam možnosti, da se o celotni zadevi motim, podajam zgolj svoje mnenje na podlagi prebranega v različnih medijih. Siguren sem, da nihče od nas ne pozna realnih, obeh plati zgodbe. Pri SZS naj bi navedli, da bo Tina Maze v reprezentančnem dresu nastopila le v primeru, če bo vsak od zlatih sponzorjev prispeval določeno vsoto denarja. S tem bi zaslužila nekje 90 tisoč evrov. V nasprotnem primeru pa bi nastopila v oblačilih na katerih so navedeni njeni sponzorji – za katere verjamem, da bodo plačali brez drame. Osebno v tej zgodbi ne vidim nič spornega. Da je prišla do tukaj kjer je danes, so bile solze, znoj in kri in prav je, da se temu primerno sedaj ceni. O njenih dosežkih pa ni potrebno izgubljati besed.
Mozirska koča
Všeč mi je tale ideja, da vsak vikend obiščem kakšen nov hrib. Tokrat je bila na vrsti Mozirska koča na Golteh – 1356 m. Koča obratuje že od daljnega leta 1896. In smo spet pri nacistih; seveda so tudi tod okoli strašili in kočo leta 1942 požgali – tako kot tudi vse ostale, oziroma ostalo. Menda so prizanesli malo kateri hiši. Leto dni po vojni, leta 1946, so kočo ponovno zgradili a je ta leta 1950 ponovno pogorela v gozdnem požaru. Smola. Čeprav imam po strani starega očeta korenine v teh krajih, o njih ne vem prav kaj dosti. Tokrat pa tudi nisem imel nekih pričakovanj. Nedelja je bila meglena, kisla in konstantno je kazalo, da se bo zdaj zdaj ulilo. Z razgledi tokrat ni bilo nič. Je pa res, da ima tudi megla lahko svoj čar. Temperature za ta letni čas so smešno visoke, ampak se ne pritožujem. Aja, če ste na to pot s seboj pozabili vzeti pijačo, se lahko med vmes na dveh lokacijah napojite z bistro izvirsko vodo.
Krvavica
Sicer se je ravno pričel čas kolin in je naslov več kot na mestu, vendar moram razočarati, ne bom govoril o svinjskih dobrotah. Nedelja je vedno dober dan za kakšen daljši, ali pa tudi krajši, izlet v hribe. V naših krajih so “de facto” izbor Mrzlica, Celjska koča, Grmada, Šmohor in, če se res mudi, Hom. Če bi konstantno hodil le na en hrib, bi se ga seveda hitro naveličal, zato je super, da imamo nekaj izbire. Velikokrat, ko se peljem proti Vranskem, se zalotim, da zrem proti hribu bizarnega, prekleto strmega videza. S svojimi 909 metri ni ravno velik, vseeno pa precej izstopa. Še več, poleg njegove nenavadne oblike, strmine, ga spremlja še zelo stara legenda, ki sega v obdobje srednjega veka našega Knežjega mesta – Celja. Legenda pravi, da naj bi tukaj umrla Veronika Deseniška, ki naj bi jo vrgli preko čeri. Pravijo, da še danes hodi tod okoli ob mesečnih nočeh sedet na skale. Od tod torej nenavadno ime, Krvavica.
Šlamparija v Hudičevem grabnu
V tem letnem času je v gozdu najlepše in je ta tudi najbolj fotogeničen – pa seveda pomladi. Nekje zadnjih ducat dni, imamo kar srečo in nam je vreme več ali manj dobro naklonjeno, temperature pa so smešno ugodne za ta letni čas – zdi se, da se temu fenomenu vsako leto znova čudimo in ni vrag, da nas beseda po navadi ne zanese tudi k globalnemu segrevanju ali celo v kakšne bolj zarotniške vode. Nedelja je bila zares lepa in topla, še lepša pa je postala, ko so me opomnili, da smo v ponedeljek doma. Da se malo pohvalim, zadnje čase sem ponovno pričel s tekom, a je takšen dan bil popoln za druženje ob kakšnem lažjem pohodu. Ker pa je vse tudi v krasnih barvah, je fotoaparat skoraj obvezna oprema. Kar nekaj časa sem s seboj nosil le telefon, fotoaparat pa mi je doma ležal in počasi izgubljal svojo vrednost brez vsakega pravega namena. Zadnje čase pa ga kar pogosto primem v roke, fotoaparat seveda.
Neomejena kapaciteta v Amazonovem oblaku
Oni dan me je prijela rahla paranoja, ko je na mojem strežniku – tistemu na podstrešju – zastokal disk in sem bil več ali manj prepričan, da sem izgubil vse svoje fotografije. Skozi leta se je teh nabralo za nekje slabih sto giga, peljejo pa me nazaj tudi do leta 2006. Disk sem k sreči usposobil in do katastrofe ni prišlo. Sicer en sam crknjen disk katastrofe niti nebi smel predstavljati po zaslugi RAID-a. Ampak nikoli ne veš, elektronika ti jo vedno lahko zagode. Še posebej, ko imaš vse hranjeno na starih, preteranih diskih. Ljudje temu ključnemu delu opreme pogostokrat dajemo premalo pozornosti. Do takrat, ko je prepozno… Potem je na vrsti panika in jokanje ter preklinjanje. In kot pravijo: »Bolje preventiva kot kurativa«. Ker mi fotografije veliko pomenijo, jih nikakor ni smotrno pustiti ležati samo na domačih diskih ter slepo verjeti, da ne more iti nič narobe.