Nekaj časa sem tuhtal ali naj o tem kaj napišem. Nenazadnje, ta blog je bil ustvarjen z namenom neke osebne kronike, torej je prav, da napišem kakšno besedo tudi na temo tako pomembnega dogodka v mojem življenju. Sicer preziram manično objavljanje fotografij svojih otrok po raznih socialnih omrežjih, ampak ok, tokrat moram narediti izjemo, sledila bo tudi kakšna fotografija. Pravzaprav, zakaj bi to kdo sploh počel – dnevno objavljal svetu fotografije svojih otrok? Resnica je, verjeli ali ne, ljudem ni mar za slike vaših otrok. Še več, večini ni mar niti za vašega otroka, vseeno jim je. Razen tistim nekaj ljudem, ki so stalnica v vašem življenju in so za vas zares iskreno veseli ter radost delijo z vami. Torej, namesto dnevnega objavljanja na Facebook, je bolje graditi družinski album s kvalitetnimi fotografijami, ki jih tudi natisnemo v fizično obliko. Album boste nekoč prijeli v roke in ga prelistali skupaj z vašim otrokom, ki bo takrat odrasla in, upajmo, samostojna oseba. To bo obema pričaralo tiste lepe nostalgične občutke. Na disku bodo fotografije pozabljene.
Odštevam ure in minute
Danes je eden tistih večerov, ko budno čakam; a bo, al ne bo. Danes, jutri, čez en teden, dva? Rok tvojega prihoda iz udobja maminega abdomna je sicer tretjega februarja, a v realen svet lahko privekaš vsak trenutek. Vsa zgodba se lahko začne odvijati čez nekaj dni, nekaj ur, minut. Nihče ne ve. Sicer nisem pretirano nervozen, a vsakič, ko je samo sum o tem, da gre zares, me preplavi divji adrenalin. Utrip naraste, pridruži se nervoza, misli švigajo sem ter tja med tem, ko se poskušam kar se da skoncentrirati in zadevo izpeljati kot je treba. Rad bi rekel, da me ni strah a bi lagal. A je že tako, ljudje se bojimo novih, velikih začetkov, novih poglavji. A v veliko večji meri, se tvojega prihoda veselim z vso radostjo, ki jo premorem. Tisto iskreno. Sploh te še ni tukaj, ob nama, pa čutim neznansko ljubezen, ki je ne znam opisati, izredno povezavo. Pa tisti poseben čut, skrb, privinski nagon verjetno, zavedanje, da moram od sebe dati vse kar je v moji moči, da ti naredim življenje kar se da dobro, zanimivo, da sem tvoj sopotnik, varuh, učitelj in predvsem dober oče.
Garmin vivoactive HR
Ideja o novi uri
Sedaj, ko je že minilo nekaj časa od nakupa in je prvotna vzhičenost malce popustila, bom zapisal besedo ali dve o tej krasni stvari. Bolj, ko je postajalo mrzlo, bolj sem se predajal ideji, da bi ponovno pričel s tekom. V fitnes me nikakor več ne vleče. Sem eden tistih revežev, ki je padel na finto modernega marketinga in obožujem razne statistike; nekatere uporabne in potrebne, druge povsem nepotrebne. Moje primarne dejavnosti so v veliki večini kolesarjenje, hribolazenje in sedaj ponovno – tek. Za tekaške podvige amaterja so nekako najpomembnejši podatek trenutni srčni utrip, čas in območje srčnega utripa. Tukaj bi se lahko zadeva zaključila. Snemanje poti, kilometražo itd., lahko rešimo preko pametnega telefona – Strava, Endomondo …
Srečno 2017
Tokrat že šestič. Že preden se je 2015 končalo, sem delal plane in bil siguren, da bo 2016 nekaj posebnega in nasploh super leto. Definitivno je bilo nekaj posebnega, pa še kako. Poleg osebnih, precej masivnih eksistenčnih kriz z raznimi vprašanji o lastnem obstoju, me je konec pomladi presenetila še posebej vznemerljiva novica. Prišla je precej nepričakovano, kot strela iz jasnega, po tem, ko sem se iz službe vrnil domov, rahlo okajen po nekaj pirih s sodelavcem. »Igor, noseča sem.« A me zajebavaš? »Res sem noseča!« Po tem, ko sem odprl še lično kuverto v kateri sta bila dva pozitivna testa nosečnosti, ni bilo več dvoma, da gre zares. Seveda je pretkani ženski um vse skupaj še v večnost obeležil s svojim telefonom, ko se je šla skrito kamero. Človek se na takšno novico ne pripravi. Lahko si misliš, da si pripravljen ampak nisi. Po nekaj minutnem adrenalinskem šoku in dojemanju vsega, me je popadla silna evforija in nepopisno veselje – ne zavračam možnosti, da pri tem ni imel nekaj zaslug tudi pir. Po nekaj dneh pa relativno velike skrbi, kaj in kako bova šla skozi to, ali sva pripravljena? Ampak skrbi minejo, ko se malce pomiriš in pogovoriš sam s seboj. Dal boš vse od sebe, več kot to pa tako ne gre.
Peca – Kordeževa glava
Pred leti, je bila Peca prvi dvatisočak, katerega sem obiskal. Spomnim se, da sem bil navdušen. Decembra me sicer ne vleče ravno v gore in raje hodim po nižjih hribih, a letos je december smešno topel in več kot primeren tudi za visokogorje. Oni dan, ko smo imeli s službo zaključek, smo se globoko zadebatirali in modrovali na dolgo in široko kako bi morali večkrat skupaj v hribe. Seveda smo pogovor furali močno podkrepljeni z viljamovko in ostalimi zvarki. A je alkohol le pustil še nekaj spomina, in smo prvi izlet tudi realizirali. Večer pred izletom sem tuhtal ali bi s seboj vzel svoj dslr aparat, ali bi se prepustil kar ajfonu. Po kar precej truda, sem končno našel popoln način kako se opremiti z DSLR aparatom tako, da ta med pohodom ne moti. Vse spodnje fotografije so narejene s fiksnim 35 mm.
Nisem jutranji človek, nikakor nisem, a tokrat je bilo že ob petih zjutraj presenetljivo lahko vstati iz postelje – dremež sem stisnil samo enkrat! Za zajtrk ni bilo več časa, za kavo pa se ta vedno najde. Sicer sem si zamislil pot Rudnik v Topli – Peca a se je kasneje izkazalo, da bomo morali izbrati raje Jakobe – Peca. Ko smo se vozili globoko v Koroško, tja do Črne, sem v sebi bil kar vesel, da sem doma tam kjer sem. Nekateri predeli Koroške so zares od Boga pozabljeni. Med iskanjem izhodišča smo zavili na makadamske ceste, ki so dobršen del potekale skozi gozd in so se vlekle smešno dolgo. Tako dolgo, da v nekem trenutku nismo bili prepričani kje smo. Kasneje smo ugotovili, da smo popolnoma po nepotrebnem naredili ogromen krog skozi gozd.