Mala Ojstrica

»A velika tudi obstaja?« je Nejc začudeno vprašal dva mimoidoča planinca s hitrim tempom in ju spravil v nekaj kar bi lahko bil blažji krohot. Tokrat sem drugi vikend zapored obiskal nov vrh in kot kakšen otrok, pridobil dva nova žiga v mojo malo planinsko knjižico. Jebi ga, česar nisi izživel v otroštvu, zakaj ne sedaj hehe. Kolikor sem opazil, niti ni toliko bizarno, da odrasel človek polni planinsko knjižico. Malo sem se tudi naveličal vedno znova obiskovati lokalne hribe in je tovrstna popestritev več kot dobrodošla. Tudi motiviranost je bistveno večja.

Ker ne želiš, da bi nekomu, ki ne hodi veliko, pokvaril potencialno veselje do hribolazenja in bi se mu to, ob svinjskem naporu zagabilo, je dobro izbrati lažje, lepe in človeku prijazne vzpone. Tokrat sem izbral Malo Ojstrico za katero sem bebavo spoznal, da se nahaja tik pod Veliko Ojstrico. Ker tokrat ni bilo kandidatov, bi šel tudi sam, a je v izlet – na veliko presenečenje – privolil Nejc. Še več; ob šestih zjutraj je bil pri meni, pripravljen in spočit! Upam, da se nas časom nabere čimvečja ekipa. Tudi tokrat je bilo vreme popolno.

Continue reading “Mala Ojstrica”

Kamniško sedlo

V 2017 še nisem hribolazil praktično nič. Skoraj toliko kot sem pisal blog. Nič. Mislim, da sem bil dvakrat na kakšnem bližnjem hribu. Nesramno bi se bilo zgovarjati na otroka, čeprav je verjetno nekaj tudi na tem – prioritete se malo spremenijo. Zadnji lepši izlet v višave se je zgodil lani, na Peco, in to dvajsetega decembra, ko je bilo tudi na vrhu smešno toplo za ta letni čas. Ampak saj se je sezona letos šele pričela, nič ni izgubljeno. Sneg je že kar konkretno pobralo in ni vrag, da nebi obhodil nekaj vrhov.

Na Kamniškem Sedlu sem bil pred leti, z Nušo. V času spoznavanja in sveže zaljubljenosti sem jo mučil v tiste strmine – ki dejansko to niti niso. Spomnim se, da sem bil nad vrhom kar očaran. Veliki gorski travniki s spektakularnimi razgledi na gorovje, tišina, mir … V Kamniški Bistrici sem bil velikokrat, tudi, ko nisem imel namenov planinarjenja. Tam je lepo. Še posebej poleti, ko je za crknit vroče in je ob idiličnem mini “jezeru” iz katerega izvira Bistrica, božansko osvežujoče in hladno. Za ohladiti – ja, namočiti noge – vsekakor, nikakor pa za kopanje. Tam več kraških izvirov ustvarja Bistrico, torej je logično, da je peklensko mrzla.

Continue reading “Kamniško sedlo”

Žalske prioritete

Že pred časom sem sklenil, da bom novice spremljal le minimalnih količinah saj so naravnane tako, da v človeku sprožajo stres in občutek panike ter vzbujajo konstantno stanje alarma. Seveda pa jih tu in tam še vedno pogledam. Črne kronike načeloma nikoli ne berem, danes pa mi na uho pride novica o ponovni žrtvi, ki je rezultat železniške nesreče v Dobriši vasi pri Petrovčah. V Petrovčah sem živel trideset let in vem, da ta nesreča ni prva, ki se je zgodila na tej trasi. Preglednost tega prehoda pa je – dokler ne zapelješ praktično na tirnice – več ali manj nična. Velikokrat sem se že spraševal zakaj ne poskrbijo za večjo preglednost in varnost na tem delu. Tokrat je rezultat mrtva 16-letnica, 19 in 20 letna sopotnika pa sta hudo poškodovana. Seveda ne govorim, da je previdnost odveč, sigurno pa  takšne razmere ne pomagajo.

Občina Žalec gradi projekte, ki pritegnejo množice pogledov in vzbujajo začudenja na svetovni ravni. Fontana piva je projekt s katerim se zelo radi pohvalimo, tujci pa zavistno sanjajo kako rajsko je v Žalcu kjer se pivo cedi kar iz pip. Kaj pravite, ko bi poskrbeli še za varnost ljudi in izpostavljene železniške prehode kot je tisti, ki je tokrat vzel življenje, ustrezno zaščitili? Verjetno je takšen poseg napram fontani piva stroškovno komičen. Nekako sedaj verjamem, da se bo prehod sedaj uredil z zapornicami, če bo seveda dosti zgražanja javnosti, v nasprotnem primeru se bo pozabilo in čakalo na naslednjo žrtev.

Stanje količnega kaosa / dojenček noče spat

Prvi teden ali dva sem si kar močno oddahnil, ko sem poslušal razne zgodbe novopečenih staršev, kako kaotični znajo biti njihovi dnevi, ko se otrok joče in joče. Skoraj malo ponosen sem bil, da tega nisem deležen. Tu in tam jok, ampak nič resnega. Zdaj pa je malce drugače. Joka je kar veliko, še posebej ob večerih, ko se pričnejo krči ali pa, ko je razdražena. Je pa res, da imava še kar mirne, spanca polne noči, nama da spati. Seveda pa pride dan, ko se zdi, da ne pomaga nič, noben trik, ki si ga “naštudiral” nima več učinka; še več, na momente pomisliš, da nimaš pojma – kar se na koncu relativno pogosto izkaže za resnično – in s svojo napetostjo zadevo še poslabšaš.

Continue reading “Stanje količnega kaosa / dojenček noče spat”

Brez žic s slušalkami Aukey

Naj kar takoj začnem z dejstvom, da te slušalke stanejo 19,90 eur. Torej, vsako resno primerjanje z enakimi izdelki ranga 100 eur in več je popolnoma nesmiselno. S tem pa seveda nikakor ne želim povedati, da so slabe. Nasprotno, odlične so. 19,90 eur!

Verjetno sem že večkrat omenil, da se s tekom brez glasbe ne morem soočiti. Še vedno je tako. Opustil sem ipod in razne super glasbene playliste svoje muzike, ker roko na srce, po desetih minutah mi prične najedati in se zaciklam v neskončnem prestavljanju komadov. Sedaj si med tekom ali kakšno drugo aktivnostjo, veliko raje privoščim dober pogovorni podcast ali pa radio. Joe Rogan in Bill Burr sta moja redna spremljevalca. Ali pa Stuff you should know recimo. Z leti sem zamenjal kar nekaj slušalk, od dražjih do cenejših, različnih znamk. Vedno pa sem si želel takšne brez žic, brezžične. In zadnjič, ko so mi crknile moje žične, sem se odločil malo raziskati in med goro pregrešno dragih artiklov naletel na Aukey EP-B34. Za slabih 20 evrov sem se končno znebil žic. Žice so nadležne. Vedno in povsod. Hvaljen bodi dan, ko bo enkrat vse brezžično – če seveda to kdaj bo.

Continue reading “Brez žic s slušalkami Aukey”