Kadim čik in gledam k sosedu na dvorišče. Daje me nostalgija. Iz leta v leto se manj vidimo. V bistvu se sploh več ne vidimo. Vizualiziram tistega oranžnega “Kekca (kolo)” vrženega pred hišo in tiho kovanje načrta za invazijo na sosedovo češnjo, kako sma s Tilenom zbirala kristalizirane kamne in tuhtala kako jih boma nekoč prodala za bajne denarje. Vraga, sam sem si naredil prvi skejt. Kos deske in kolesca kakršna vidimo na nakupovalnih vozičkih. Raziskovanje neokrnjene narave v bližnji gmajni in podobno. Bear Grylls skrij se. Otroci brez računalnikov, telefonov, xboxov in podobnih aparatur. Ampak se mi zdi, da smo nekako imeli večjo svobodo, smo preživljali otroštvo na podlagi naše otroške domišlije in neskončnega sanjarjenja. Ko si si zaželel družbe, si obul cokle, se usedel na kolo in se odpeljal od hiše do hiše v upanju, da prijatelj nima kosila, da ni naredil kakšne pizderije in ima “hausresta”. Da ima čas in, da bo spet veselo. Imeli si v rokah kos lesa, ki je spominjal na pištolo in imel si zabavo za cel dan.. Na kakšnem podstrešju smo našli porniče iz 80’tih, iz časa dinastije Chioccioline in se skrivali ter debelo gledali. Počasi smo spoznavali, da lulček verjetno ni samo za lulanje.