Vedno mi je bil všeč duh ulice. Ko sem se začel amatersko ukvarjati z fotografijo pa sem našel veliko veselje do ustvarjanja prav na ulici. Tisoče obrazov, tisoče trenutkov, neskončno možnosti. Ti, tvoj fotoaparat in tvoja kreativnost. Vidimo navidezno nevidno. Ulica je povsem drug svet kot naprimer fotografiranje narave, studijska fotografija … obstaja miljone spremenljivk, ki v vsakem trenutku presenetijo. Iskanje motivov, opazovanje okolice, čakanje na pravi trenutek, morebitna nesoglasja, napetost … vse to odlikuje ulično fotografijo in daje fotografu občutek življenja. Pride trenutek, ko vidiš neznano osebo in jo enostavno moraš portretirati. Trenutek negotovosti. Pristopiš, poskušaš osebo ogovoriti in z malo sreče dobiš dovoljenje.

Ulični portreti mi dajejo občutek pristnosti, naravnosti in iskrenosti. Pri ulični fotografiji mej ni. Biti pa moramo seveda tudi uvidevni in previdni kaj in kdaj fotografiramo. Lepa beseda, lepo mesto najde. Naprimer osebi, ki se ji očitno mudi, ne bomo gnjavili za portret. V takšnem primeru bomo v večini primerov dobili grd pogled, kakšno sočno psovko ali pa bomo ignorirani, kar pa defenitivno ni dobro za naš ego, če smo se stvari šele lotili. S časom se tudi na to navadiš. Če smo do željenega portretiranca prijazni, vljudni in sproščeni bomo dajali vtis zaupanja. Vedno tudi povemo kakšni so naši nameni z fotografijo. Potruditi se je treba, da se oseba začne počutiti sproščeno. Med pogovorom pa portretiramo. Portretirancu fotografijo vedno pokažemo in če z njo ni zadovoljen, tudi izbrišemo. Razložimo, da bomo sliko še obdelali in, da bo super fotografija. Poleg našega zadovoljstva ker smo dobili fotografijo, se bomo razvijali tudi osebno. Samozavest nam bo močno naraščala, dobili bomo zaupanje vase, morda sklenili kakšno novo prijateljstvo, ljubezen. Vse je mogoče, če človek prestopi mejo. Bodimo kreativni, preizkušajmo različne kote in prespektive.

Continue reading “Ulična fotografija”

Z prijateljem Nejcem sva bila na pivu in krmljala o vsakdanjih stvareh. Čutilo se je, da bo vsak čas prišla nevihta. Ker sem bil z svojim GPW-jem in brez strehe, sem odšel raje domov, preden bi me ujel dež. Doma sem gledal TV in hkrati diskretno in z navdušenjem skozi okno opazoval neurje. Nenadoma sem se spomnil na čudovite fotografije enega od slovenskih fotografov, ki se ukvarja z fotografiranjem neviht. Nekoč sem njegova dela zasledil na enem od slovenskih fotografskih portalov. Njegove fotografije so čudovite. Videl sem, da se bliska. Strele sem vedno občudoval, njihovo lepoto, moč in mistiko. Prijelo me je, da bi še sam poskusil ali lahko kakšno ujamem v objektiv.

Vzel sem tripod, svojega Nikona in IR daljinski sprožilec. Daljinski sprožilec je res nepogrešljiv in dosti poceni. Uporabil sem Sigmo 17-70 2.8-4.7 DC Macro in odšel na balkon. Prižgal sem cigareto in nekaj časa opazoval nebo, da bi videl kje se največ bliska. Postavil sem tripod, namestil fotoaparat. ISO sem nastavil na 100, da bi bilo čim manj šuma, čas sem nastavil na Bulb in ročno po občutku opravljal s časom. Največ sem operiral z časi nekje med 10-15 sekund. Goriščnico sem nastavil na 17mm, ker sem hotel čim širši kot ( treba bo nabavit nekaj pod 17mm ). Ostrenje sem nastavil na ročno. Zaslonko sem do konca odprl na vrednost 2.8. Usedel sem se na stol in začel. Sprožil sem, čakal od 10-15 sekund in sprostil, nato sem spet ponovno sprožil in tako nadaljeval v upanju, da kaj ujamem. Stvar je izjemno zabavna. Velikokrat se mi je zgodilo, da ravno ko sem zaklop sprostil, se je čudovito zabliskalo. Ampak jebi ga, lepe stvari zahtevajo malce potrplenja :).

Continue reading “Lov na strele”