Bilo je ranega popoldneva daljnega leta 1999. Z svojim vrstnikom Alenom in se nekaj ostalimi prijatelji smo po pouku bliskovito stekli proti Petrovškemu peronu. Pogovarjali smo se, nakar je prijatelj rekel, da zberimo denar za cigarete. Bil je cool. Bil je uporniški. Mene so od nekdaj fascinirale cigare in spomnim se trenutkov, ko sva z Blažem skrivaj kadila cigare, ki jih je imel njegov dedek. Bilo je ogabno ampak vseeno super. Nazaj na peron. Odpravili smo se v bližnjo trafiko in kupil sem svoje prve čike. Odšli smo nazaj do perona in vsak si je vzel po eno. Pogledal sem Alena kako jo je zainhaliral. Že takrat sem lahko videl, da tip ima izkušnje. Prižgali smo še ostali. Seveda nismo inhalirali, slabo nam ni bilo. Tako je postal to naš dnevni ritual po pouku. Hodili smo se skrivat na star peron in kadili cigarete. Bili smo carji! Kasneje se nam jih je pridružilo še več. Bili smo dečki, ki smo glumili moške, odrasle, upornike in rock zvezdnike. Deklice so bile kozmopolitanske dame, ki so z velikim naporom, da bi končno znale kaditi, osvajale veščine kajenja. Seveda danes vidim naslednje generacije otrok, ki počnejo isto kot smo mi takrat. Izgledajo naravnost bebavo, tako kot smo izgledali tudi mi. Iz teh eksperimentov in ugajanj je zadeva prerastla v odvisnost. Tako je nastala še ena čreda ovac, ki so jih lastili volkovi tobačnih lobijev. Seveda se te črede rojevajo dnevno.
Slovo poletju
Sovražim ta čas v letu! Turobnost, sivina in melanholija v zavedanju, da bo kmalu vse mokro, hladno, temno. Jebiga, sem poletni človek. Rad imam sonce, toplino in pogled na to, kako se narava ponaša s svojimi čari. Dolgi dnevi in še daljše poletne noči. Že od nekdaj pa sovražim ta prekleti september, ki je tik pred vrati. Nekako mi deluje kot znanilec prihajujoče turobe in dolgega spanja. Ko sem bil še mulec in gulil šolske klopi, mi je predstavljal rdečo nit med veseljem in bedo. Mislim, da je podobno čutil marsikdo in marsikdo čuti tako tudi danes. Sonce izgublja svojo moč, dnevi se vztrajno krajšajo, telo vedno bolj zaznava hlad prihajajoče dekadence. Kot depresivne fasade socialističnih blokov. Ulice se praznijo, drevesa slačijo svoja organska oblačila in kažejo svojo praznino. Mi sezujemo svobodnjaške japonke in si obujemo čevlje. Občasno se še v temnih jesenskih žarkih trudimo udariti kakšen roštilj. Tu in tam še vidiš kakšno družbico, ki se za tistih nekaj trenutkov nastavlja še zadnjim žarkom post poletnega sonca. Še cigaretni dim se zdi gostejši.
Potovanje v Egipt
Kar se tiče dopustov in potovanj, mislim da se nas veliko ljudi drzi nekih večnih okvirjev kam oditi. Ali je to Hrvaška ali pa Slovenska obala. Vsaj pri meni vem, da je bilo tako. Vedno me je vleklo nekam dlje, malo širiti obzorja in obiskati še kakšne druge kraje ampak je vedno ostalo le pri mislih in neuresničenih načrtovanjih. To leto pa sem se odločil, da končno grem še malo dlje.
Vedno so me fascinirale dežele z močno kulturno in zgodovinsko dediščino. Iz tega razloga sem se letos odločil, da pojdem v Egipt. Odločil sem se pravilno. Za zelo solidno ugodno ceno sem dobil čudovite 7 dnevne počitnice. V bistvu bi isti denar z lahkoto porabil tudi na Hrvaški obali.
Odšel sem skupaj z prijateljem in prijateljico. Obiskali smo številne agencije in cene so se gibale vedno nekje v istem rangu. Najprej smo imeli namen oditi v Sharm El Sheikh a sem izvedel, da je le ta čisto umeten in 100% turističen. Lahko bi rekli, da je nekakšen Las Vegas Egipta. Hoteli smo malce več pristnosti, malce več surovosti in neokrnjenosti. Torej smo se odločili za Hurgado. Na agenciji Odisej so mi razložili, da je Hurgada bila nekdaj ribiška vasica in da je še vedno dosti pristna. Seveda to velja za mesto samo. Pri agenciji Odisej smo dobili zelo ugodno ponudbo. Potovanje v Hurgado za 7 dni, allinclusive. Hotel se je nahajal v turističnem rezervatu Makadi Bay, hotel Tia. Ker je šlo za turistični rezervat je seveda tista čista pristnost malce upadla, ampak nič hudega. Že pred odhodom smo vedeli, da ne želimo 7 dni le poležavati in se prepuščati razvajanju. V 7 dneh smo želeli doživeti kolikor se je doživeti dalo in kolikor so dopuščale finance. Tako smo vzeli paket allinclusive, da nam nebi bilo potrebno skrbeti glede hrane, pijače in ostalih nujno potrebnih zadev. Pa še lepo je, če te nekdo streže. Glede na finance smo lahko doživeli Kairo in piramide, potapljanje po koralnih grebenih in pa safari.
Trip
Človek in njegove sanje o letenju. Te sanje so pravzaprav stare približno toliko kot človeštvo samo. Preden ne zaidem predaleč, v soboto bom prvič potoval z letalom. Občutki? Kaj pa vem, navdušenje mešano z tistim občutkom, ko prvič sam pelješ kolo brez pomoči starega ata. Malce negotovosti. Letalski prevozi naj bi veljali za enega najbolj varnih načinov. Statistika je statistika ampak fuck that! Ko vidiš razbitino skrešano nekje v neko goro bogu za leđama, ta statistika defenitivno nima velike teže. Bo doživetje, v to ne dvomim.
Kraljevska pot v nezavedno
Človek je že od nekdaj bil impresioniran nad sanjami. Gre za namišljeno doživljanje občutkov, zvokov in slik med spanjem. Sanje so mistične, nekaj še neraziskanega, nadrealističnega. Sigmund Freud je leta 1988 izdal svoje delo Razlaga sanj in z njim naredil revolucijo na področju psihoanalize. Freud je sanje imenoval kraljevska pot v nezavedno. Po njegovi teoriji so sanje izražanje potlačenih želja, misli in občutkov, ki se potem kažejo v simbolnih podobah. Sam nisem nikoli pripisoval posebnega pomena sanjam. Vedno sem imel rad, da se mi ne sanja nič, ali pa, da se mi sanja kakšna dobra avantura z kakšno imaginarno krasotico. Vse, do danes!
Pred nekaj dnevi smo se s prijatelji ob pivu zmenili, da bi bilo dobro, če bi to poletje odšli dopustovat v Egipt. Zakaj pa ne!? Super! Premlevali ponudbe, preverjali pokrajino, status … Videl bom te piramide, Sfingo, jezdil kamelo in se z jeepom fural po puščavi. Sliši se odlično! Pasalo bi malo spremembe, nekaj drugačnega. Seveda pa je za pot v Egipt potrebno imeti potni list. “Hja, pa sej ga mam“, sem si mislil ponosno. Lani sem ga dal narediti, ko sem odpotoval k bivšim južnim bratom v Gradačac, BiH.