Knjige, knjige, knjige! Tako kul so. Če bi me 11 let nazaj vprašali, če rad berem knjige bi vas verjetno vprašal, če ste nori. Spomnim se peklenskih muk, ko so nas posiljevali z raznimi domačimi branji. Ko si si bil prisiljen sposoditi knjigo, ker si jo moral pri obnovi imeti. Seveda si jo zelo redko tudi prebral in si hitro obnovo raje poiskal na internetu ali še lepše, če se je le dalo, pogledal film. Knjige!? Lepo vas prosim! Kdo jih sploh še bere. Smo leta 2000, ne mi težit s knjigami.
Potem pa se je zgodilo. Kot začaran sem nekega dne prijel v roke knjigo. Brez prisile, popolnoma prostovoljno. Ernest Hemingway, Zbogom orožje. To je bilo obdobje, ko je bil trend, da si po res smešni ceni, poleg častnika Delo dobil še knjigo, ponavadi kakšno res dobro uspešnico, ki je zaznamovala literarni svet. To je bil čudovit način kako ljudem približati knjige in jih navdušiti z branjem. Seveda jih je tudi ogromno ljudi kupovalo, čeprav je niso imeli namena prebrati. Pač, bila je poceni in kar je poceni, se kupi brez vsakega premisleka! In tako se je doma znašel Hemingway. Trda vezava, čudovit vonj po svežem tisku, debel papir in tisto čudovito šumenje papirja, ko obrneš novo stran. Bilo je nekje novembra. Zaradi bolezni sem bil doma. Zbogom orožje, pa dajmo. Začel sem brati in sem strani dobesedno požiral. Še posebej mi je bila zanimiva, ker se dobršen del zgodbe odvija v Sloveniji, soška fronta. Hemingway v Kobaridu … Knjiga je bila res čudovita (če je še nisi prebral/a, ti priporočam). Prebral sem jo in potem doživel tisti čuden občutek, ki človeka prevzame kadar prebere dobro knjigo. Res mešani občutki. Ponos, ker si knjigo prebral, veselje, ker je bila odlična, in potem nekakšno čudno potrtost, ker je zgodbe konec. Ta zgodba je končana. Zares smešno, želel bi si, da se zgodba nebi končala. Če pa vidim knjigo, ki ima 400 + strani pa mi jo je muka začeti brati.