Danes sem med vožnjo iz službe razmišljal o random stvareh. Pač sončen dan, vožnja in neobremenjujoče razmišljanje, ko čakaš na zeleno luč. Kaj za vraga se je zgodilo z Wikileaksom? Kaj je z njegovim vladarjem Assangeom? Namreč, zadnje čase ni slišati prav nič več na to temo. Kot, da se ni nikoli zgodilo. Nič več novinarskega brskanja po depešah, nič več buma, tudi o Assangeu ni slišati več ničesar. Zanimivo, da zadeva takšnega formata tako utihne. Preglasili so jo Egipčani, nemiri v Libiji, potresi na Japonskem. Spomnimo se, da Wikileaksa ni bilo moč utišati niti z jadnim poskusom ZDA, ko je NASA predstavljala “odkritje stoletja“. Jebi ga! Vesoljci! Vesoljci niso preglasili Wikileaksa. Ob njem so se zdeli kot slabo ozvočen back vokal.
Čas je za nov tripod!
Stari Velbron se je polomil. Čas je za nakup “pravega” tripoda. Nekaj stabilnejšega, masivnejšega in zaneslivejšega. Kupimo body, objektive, filtre, kartice … in velikokrat niti nismo tako škrti. Ko pa nam nekdo omeni dober, malo dražji tripod oziroma stativ, pa nam denarnica joče, da naj bomo prijazni do nje in kupimo kakšno poceni varianto. Točno tako sem naredil tudi jaz. Ok, sicer čisto na začetku svoje foto poti, torej leto dni nazaj :). Čeprav imam za enkrat še vstopni DSLR aparat in preprosto Sigmo 17-70, nekaj filtrov, sem odkril pomembnost dobrega stativa. Razlike so lahko ogromne. Posebej, ko gre za daljše čase. Takrat sta daljinski prožičec in dober, masiven in stabilen stativ vaša najboljša prijatelja.
Špageti vesterni/Sergio Leone – navdušenje
Ravnokar sem pogledal zadnjega izmed trilogije Dollars, delo mojstra Sergia Leonea. The Good, the Bad and the Ugly. Še enkrat. Vrstni red gre nekako takole: A Fistful of dollars, For a few dollars more, The Good, the bad and the Ugly. Ta dela so odličnega Clinta Eastwooda izstrelila v svet slavnih. Nad filmi sem zelo navdušen. Kdo bi si mislil. Italijan naredil precej debelo črto v Ameriški filmski industriji. Še posebej občudovanja vredno, da na njihovo domačo znamko. vesterni. Hollywood je Leoneu dal 200.000$ budgeta, zaloge preostalega filma, ki so ga Američani uporabljali pri snemanjih drugih filmov. Dobil je še takrat neznanega igralca Clinta Eastwooda in naredil zgodovino. Pa naj kdo reče, da italijanska kuhinja ni najboljša. Iz preprostih sestavin se sestavijo čudovite jedi. Ker nisem poseben filmski guru, imam pa jih rad, so mi italijanski filmi nova zadeva. Nekaj časa nazaj sem gledal La vita è bella in me je “spravil na kolena”. Bil sem več kot navdušen. Torej zgleda, da Italijani znajo delati filme.
Continue reading “Špageti vesterni/Sergio Leone – navdušenje”
Ne boste me nategnili! Ali pač?
Vem, da pijem veliko premalo vode. Ko bi le bilo piti vodo tako lahko kot je pivo. Zavedam se, da plastična embalaža na vodo vpliva negativno. Voda v trgovini je kar precej draga, njena kvaliteta je na nivoju te iz pipe in še v plastični embalaži je. Doma nam iz pip teče čudovito čista voda. Bil bi idiot, če je nebi koristil. Flaške pomagajo! Vem, da gre le še za eno od človeških neumnosti, ampak, če imaš vodo konstanto pri sebi in v kakšni lepi flaški, zagotavljam, da je boš dnevno spil veliko več. Nekakšen placebo. Še posebej v službi. Tu in tam narediš požirek in ne da bi se sploh zavedal spiješ liter vode. Postane rutina. Torej, vodo je treba pit in pika. Ker zgleda, da sem za časom, sem šele pred kratkim odkril te super cool stekleničke za vodo, ki so sedaj pravi trend. Ne gre se mi za trend, ampak delujejo koristne. V oči mi pade tole.
Pa smo spet tam! Vnete pokostnice
Zima me resnično ubija! Letošnja se mi zdi še posebej dolga. Ni in ni ji konca. Zakaj to pravim? Ker bi končno rad bil spet aktiven kot se šika. Tek, kolo, rolarji … saj vem – “saj lahko tudi pozimi tekaš in goniš …”. Nekaj časa sem tudi to prakticiral a zgleda, da sem bolj razvajene sorte in mi ne sede občutek brutalne inhalacije mrzlega zraka. Še posebej je tečno potem, ko prideš na toplo. Dihala ti dobesedno kolapsirajo. Tečno je, ni kaj. Zadnjič sem že veselo opisoval kako je sezona tu, in res je bila. Dva dni. Ampak saj bo, malo še. Ker sem sedaj spet nekako zakrnel in, ker zopet večino svojega časa preživim na riti v sedečem ali ležečem položaju, je zadnji čas, da nekaj naredim glede tega vmesnega časa med pozno jesenjo in pomladjo. To je sivi čas, ko zakrnim, se zanemarim, prenajedam in počnem vse ostale neumnosti in tako pacam svoje telo. Konec tega tedna bo sončno a mrzlo. Dobro kaže.
Continue reading “Pa smo spet tam! Vnete pokostnice”