Resno! Počasi mi že resnično presedajo te brezzvezne variacije vremena. Čez teden lepo toplo in sončno, vikend pa obvezno oblačen in deževen. In to že sedaj kar lep čas. Seveda so vmes izjeme. Mati narava se malce igra z nami. Od ponedeljka do petka sanjarim kako bom šel v hribe, kolesaril … nekaj pametnega počel. Ko pride vikend pa vidim, da lahko več ali manj čepim doma pod streho, srkam kafe ali pivo pod nadstreškom v bližnji gostilni, pač ne delam tistega kar bi delal v lepem vremenu. Zanimivo res, da samo med vikendi. Slaba karma? Pa saj nisem nikomur naredil nič takšnega :). Ok, pustimo tisto, ko smo še bili otroci … V soboto imam namen iti na en lep pohod na Raduho. Pogledam malo obete na enem najbolj priljubljenih portalov v naši malenkosti in vidim, da bo spet sranje.Continue reading “Vikend plesalec – sonca jemalec”
Along came a spider vs. Along came a spider
Zelo strah me je pajkov. Podobne simptome dobim tudi, ko vidim zanič film. Najprej malo o knjigah. Zanje sem se začel zanimati šele nekje po srednji šoli, prej mi niso predstavljale nekega interesa. Brati je lepo. Človek si med branjem sam ustvarja zgodbo, jo daje v svoje okvirje. Knjiga ga vodi. Dobre zgodbe in dobre knjige nas pripravijo do tega, da vizualiziramo na podlagi prebranega. Ustvarimo si neko okolje v katerem se zgodba dogaja. Lahko jo skoraj vidimo, sigurno si jo predstavljamo. Isto je z junaki, ki nastopajo v zgodbah. O njih si skozi branje izoblikujemo mnenje, si jih zopet vizualno predstavljamo. Veliko bližje so nam v knjigi. Predvsem daje knjiga veliko več občutka, da lik bolje poznaš, veš več o njem, kot pa če bi gledal isto zgodbo v filmu. Knjiga ga ponavadi seveda tudi veliko bolj podrobno analizira in opiše kot pa film. Pri filmu te malenkosti okolice, značaja itd. hitro zanemarimo, ker gre mimo nas vse prehitro. V knjigi zgodbo vsrkavamo, absorbiramo okolico, malenkosti. Zgodba je veliko bolj nazorna. Pisatelj nam vsako malenkost podaja v naše betice.
Continue reading “Along came a spider vs. Along came a spider”
16-ka!
Oziroma 15,47-ka, če sem natančen. Včeraj je bil lep dan za tek. Sonce je sijalo, ni bilo prevroče, ni bilo premrzlo in jaz sem bil ravno prav nadrkane (slabe) volje. Ravno prav, da se gre človek rastrgati, da odmisli vse in pusti možganom nekaj miru. Pomislil sem, ali bi tekel spet klasičnih 8 km ob reki Savinji ali bi danes nekaj konkretnejšega, nekaj, da vidim, če lahko. Do Celja na primer. Ta proga mi ni tuja, dolgo časa nazaj sem te relacije že tekel. To je bilo dolgo nazaj, ko sem res redno tekel. Sedaj sem nekako ujet med tekom in kolesarjenjem. V redne tekaške seanse pa se sedaj spet spravljam nazaj. Tek je čudovit. Zbistri duha in telo. Gremo! Iz Petrovč pa do konca Celja, do tja, kamor vodi še pot ob Savinji. Ta se konča pri mostu, ki vodi v smeri proti Laškem. To je tisti most, ki ga trenutno obnavljajo. Lepa tura. Potem pa seveda še nazaj.
Marš pod mašino!
A bi, ali raje nebi, ali bi … obril glavo namreč. Včasih je bila to stalna praksa. Ko sem bil še bol aktiven, veliko tekel in pa takrat, ko sem bil še bolj ali manj redno brez denarja :). Varčevalne reforme vedno pridejo prav, ko ni rednega dohodka. Simpl je, nič dela, nič sušenja, nič čudnih frizur, nič gelov. Ko mine nekaj let ne-britja, je vedno težek samo prvi rez, potem itak nimaš več izbire. Potem si vesel, super občutek vetra v nelaseh. Dobro se prešvicaš, greš pod tuš, vodo itak tudi v kratko ščetinovje, počakaš nekaj trenutkov in glava je suha. Fen, jebeš fen! Vedno se ti nekam mudi, ko moraš sušiti lase, vedno traja v nedogled. Že nekaj časa spet tuhtam, da bi si spet malo bril lase. Tudi za lasišče je dobro. Seveda sem z poštimano frizuro lušten kot sto mater, ampak čas je, da lase spet malo pokosim. Malo prezračim lasišče. Pravijo, da je treba častiti lase dokler jih maš. Mislim, da s tem nikoli ne bom imel težav.
Californication, konec sezone 4
Odpeljal se je proti sončnemu zahodu. Sem velik oboževalec serije Californication, ali po naše, Kalifornikacije. Kdo pa ni? Serija ima vse. Dramo, komedijo, romantiko, perverzive, seksizem, mačizem, pljunek v obraz raznim zadrtežem, čistunom … zgodba je mnogo globja kot le površinsko jebanje iz dneva v dan. Hank predstavlja izgubljenega, romantičnega pisatelja z neustavljivim seksualnim nabojem. Zajebal pa je dve stvari, ki mu v življenju največ pomenijo. To je mati njegovega otroka in njegova hči. Vsak moški, ki je gledal Californication je kdaj vsaj za trenutek sanjal kako bi bil Hank, kako bi bilo biti Hank. Lepo te prosim! Veš, da si! :). Alkohol, ženske, tisti smooth attitude, svoboda. Ima vse, a vendar nima nič. Njegova zgodba je že skoraj poetična, vsekakor romantična. Svojo osamljenost utaplja v žganju in ženskah. Pod masko svobodnjaškega, veselega umetnika se skriva osamljen, zdrobljen, razbit moški, ki si želi le to, da bi bilo vse tako kot je bilo nekoč. Da bi pripadal, da bi imel dom.