Po poteh Soške fronte

Še vedno se imam za “rosno” mladega, a zanimivo kako se z leti se vse spreminja, kako se ljudje spreminjamo. Spomnim se, kako sem kot mulec sovražil hribolazenje. Ni bilo hujšega kot hribovski šolski pohodi. Simpatiziral sem izključno samo z morjem. S časom pa se je to nekako spremenilo. Hribi so mi postajali čedalje bolj všeč, vedno bolje se v hribih in gorah počutim. Všeč mi je postajala ta “pripadnost” hribovcev, ko se med seboj vsi lepo pozdravljajo in si pomagajo. Nekaj takšnega kot pri motoristih. Sekta. Seveda nisem bil na veliko vrhovih a tudi to v prihodnosti mislim spremeniti. Letos je bil Grintovec najvišji vrh, ki sem ga osvojil. 2558 metrov, najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp. Čudovito doživetje. Kar naporna pot. Peca je bila prvi vrh kjer sem dosegel višino nad 2000 m. Želel sem videti tudi Julijce. Julijci so najleši.

Prva svetovna vojna mi je bila od nekdaj zanimiva, emocionalna in unikatna. Nekakšna čudna mešanica spoštovanja, ponosa, groze in žalosti doleti človeka, ko bereš vse te zgodbe o Soški fronti in njeni neizprosnosti. Koliko mladih fantov je umrlo v nesmiselnem boju za ozemlje. Nečloveški napori in v nečloveških pogojih. Bilo bi super iti po vsaj delčku poti kjer je fronta potekala.

Zadnjič smo s sodelavci razmišljali, da bi šli hribolaziti. Trije kandidati smo se našli. “Gremo v Posočje!” Posočje je seveda znano tudi po svoji enormni lepoti, ne samo vojni, raftanju, soteskanju … Da bi malo videli ostanke iz prve svetovne vojne, smo izbrali pot po kateri je fronta tudi tekla, vsaj del nje. Od slapa Savice do koče na Komni, spust do Krnskega jezera in nazaj gor na vrh Krna. Bili smo optimistični in imeli namen še iz Krna preko Batognice in Mrzlega Vrha nazaj do Mosta na Soči. Seveda smo zadevo malce podcenjevali :). Da povem že kar na začetku, končalo se je, ko smo prišli do vasi Krn.

Continue reading “Po poteh Soške fronte”

Dol s trebuhom, na giljotino z lenuhom!

Kako gre čas hitro mimo sem se spet zavedal danes, ko sem pomislil kdaj za vraga sem šel nazadnje teči. In veš kaj? Minilo je prekleto veliko časa. 2 meseca, če se ne motim. Zelo rad tečem, pomiri me in napolni z energijo. Ironično, greš se zgonit za energijo. Kakšna stara mama bi rekla: “Raje primi lopato ali motiko v roke, kot pa, da brez veze laufaš. Komu na zdravje?” Ampak ok, tek je užitek. Vsaj postane užitek. Ko lenuh v tebi nima več tolikšne moči in vpliva. Začetki so vedno težki, vedno naporni. Treba je premagovati tistega velikega lenuha v sebi, ki ti vedno teži, da pojdi raje film gledat. Danes sem opazil, da mi govori že precej časa. Tako dolgo, da ga sploh nisem več slišal, sem ga pa kot hlapec ubogal. Imel sem že lepo ustaljen ritem, zelo napredoval, potem pa ne vem. Vedno pride nekaj vmes in tek preložiš za nekaj dni, ampak ti dnevi se hitro obrnejo v mesec. Saj lenuh v tebi postaja vedno močnejši in glasnejši. Prideš iz službe in potem še laufat. V bistvu je to nekaj najboljšega kar je lahko, ampak lenuh pravi drugače.

Continue reading “Dol s trebuhom, na giljotino z lenuhom!”

Kako inštalirati Google+ aplikacijo na Android

Že kar nekaj časa imam račun na Google+. Zrihtal mi ga je prijatelj, ki je odkril “leak” kako poslati vabila. Takoj sem bil navdušen. Video konference, super ideja z krogi, pregleden design, ni prekomerno tečnih reklam, sparks … Všeč mi je postal na prvi pogled. Takoj sem pomislil, da sedaj bo pa moj Facebook res padel. Zakaj sem tako dolgo vztrajal na Facebooku? Zaradi fotografij. Ja, vem za Picasso! Tudi Google+ jo uporablja. Najraje sem imel nalaganje fotografij iz mojega telefona na Facebook. Sliko je primerno skrčilo, tako, da ni pretočilo preveč podatkov, delil sem lahko razne oslarije z ljudmi. Do danes me je morilo, da nisem mogel instalirati Google+ aplikacije na svojega androida. Aplikacija na Marketu sicer je, ampak za ogromno držav zaenkrat še instalacija ni mogoča. Med njimi je seveda tudi Slovenija. Of course! In sem šel googlat …

Continue reading “Kako inštalirati Google+ aplikacijo na Android”

HTC Sensation – prvi vtisi

Ta blog sem napisal že pribljižno teden dni nazaj, a ker sem bil len, ni bil objavljen. V tem času so se nekateri pogledi še izboljšali saj sem se s telefonom še bolje spoznal. Zapisano temelji na izkušnjah in vtisih enega dneva. Kakorkoli, gre za čudovit telefon, ki je tehnološko dovršen in pripravljen na vse. :)

_ _

Ok, najprej moram povedati, da sem živel 2 leti na zastarelem Symbianu, ki je tekel na starem Samsungu SGH-810. Omenjeni HTC  je sedaj moj prvi telefon, ki ima zaslon na dotik, torej je že v samem startu logično, da sem navdušen do skrajnosti, saj mi Android nudi nepredstavljivo več kot mi je Symbian. Samsung mi je služil odlično, delal je odlične fotografije, sicer je bil OS do kurca, ampak vedno se je z njim dalo narediti večinoma stvari. Čeprav v večini po mnogo napornejših poteh kot so jih že takrat nudili iOSi, Androidi … Moral si se navaditi, da je včasih treba malo počakat. Poleg tega pa smo bili na Symbianu za ogromno stvari prikrajšani, vsaj kar se aplikacij tiče. Torej, zbogom moj dragi Samsung, bil si odličen kamerad.

Včeraj pa sem dobil nov telefon, če mu sploh lahko rečem telefon. HTC Sensation. Zadnji krik tehnologije kar se tiče Androida. V rangu Samsung GSII, iPhone 4 (ah, ne bodite zadrti!) in podobnih strojev. Najprej sem želel HTC Desire HD a me je Simon poučil, da gre že za precej staro zadevo. Tako se je rodila ideja o Sensationu. Seveda je preskok iz starega Symbiana na nov Android požrl nekaj časa. Bom rekel drugače: ta noč je bila zelo kratka. Ampak HTC ima zelo dober in logičen uporabniški vmesnik, tako, da se tudi popoln novinec hitro znajde. V nekaj urah sem napravo priredil svojim potrebam, dodal aplikacije, ki so meni uporabne …

Continue reading “HTC Sensation – prvi vtisi”

Makro za šalabajzerje

Ko si želiš priti še bližje se ponavadi ustavi pri ceni. Bližje in bolj ostro kot želiš, bolj trpi denarnica. Zadeva narašča nekako po linearni enačbi. Ko se pričneš ukvarjati s fotografijo hitro ugotoviš kako zelo drag je ta “šport”. Oprema je kar precej draga in, če imaš na področju makra namen narediti samo nekaj fotografij zgolj za gušt, fotografije kakšne rožice na vrtu, žuželke, potem res nima smisla kupovati kup neke drage makro opreme. Razen, če si to lahko privoščiš brez glavobolov in bremeni le tvoj posebni fond za brezglave nakupe.

Kot sem že omenil si lastim svojo ljubo Sigmo 17-70mm 2.8-4 DC. Ljubim ta objektiv in ga imam našraufanega na bodyju praktično skos. Zadovolji vse moje potrebe, za mojo amatersko ukvarjanje z fotografijo. Ker ima tudi malo macro sposobnosti je zmožen ostriti iz precej impresivnih razdalij. Pri 70mm mi ostri nekje na max 4 cm, kar je zelo solidno. Ampak to še vedno ni tisto “blizu”! Za tisto potrebuješ namenske makro objektive, makro obročke ali pa makro predleče. Dobri makro obroči so lahko precej dragi, seveda pa nudijo tudi precej dobre rezultate. Tako bi lahko svoj ljubi objektivček extendal na precej solidne goriščnice in bi lahko prišeč precej blizu. Ampak, ker se ne ukvarjam toliko z makrom, mi je škoda denarja. Raje šparam za nov body.

Continue reading “Makro za šalabajzerje”