Iz Dobrovelj k lopati

Sončni vikendi kot je bil ta so popolni za izlete, dolge kolesarske ture, celodnevna hribolazenja in številne ostale aktivnosti, ki vas osrečujejo, pa če tudi je to sprehajanje po nakupovalnih centrih – kar bi seveda odsvetoval, saj je nedelja čas za mentalen oddih. Vse skupaj pa je še toliko lepše, če poteka v dobri in sproščeni družbi ter v relativno umirjenem tempu.

Že sobota je bila čudovita z dolgim-kratkim izletom po sekundarnem domačem kraju, Braslovčah. Po okoliških kolovozih smo se odpravili proti Dobrovljam, ki pa sem jih do sedaj gledal zgolj skozi okno, ob kavi, ponavadi takrat, ko sem se pripravljal na izlet na kakšen drug hrib. Že precej časa sem se čutil dolžan, da jih obiščem saj živim pod njimi in so se morale zgoditi. Z Nežo na hrbtu in Nušo ob strani sem se čudil kako lepi kraji so v okolici Braslovč. Na trenutke, v tem času, ko je vse zeleno in cveti, so razgledi epski, čisti kič. Ker cest nihče zares dobro ni poznal, smo šli malo na pamet, zato je pot vsega skupaj trajala nekje štiri ure. Ob tem sem odkril kup idej za dobre tekaške in kolesarske poti, ki jih lahko dodam na svoj seznam. Iz Dobrovelj pa je obvezno potrebno tudi na spust z gorskim biciklom saj do Braslovč vodi super lep trail.

Continue reading “Iz Dobrovelj k lopati”

Vrečka

Po dolgem času še malo pritoževanja. Oni dan sem nabavljal zelenjavo in se ob izhodu iz trgovine tokrat opazil koliko plastike nesem domov poleg nekaj kosov zelenjave. Dobri supermarketi nudijo vse kar ti srce poželi; vzameš vrečko, nadevaš vanjo kose določene zelenjave ali sadja, položiš na tehtnico in nekaj sekund, med stotinami gumbov, zmedeno, skoraj mrzlično iščeš pravega. Nato mašina bruhne nalepko, ki jo pokneš na vrečko. Potem ta postopek ponavljaš tako dolgo, kolikor različnih tipov zelenjave ali sadja želiš. Na policah je še več živil, ki jih mogoče potrebuješ in so v plasticni embalazi. S kupom vrečk prideš do blagajne kjer po končanem nakupu vse skupaj spraviš v veliko vrečko. Ko prideš domov, s seboj privlečeš še zajeten kup plastike, ki bo romala v smeti. V še večjo vrečko, kakopak.

Continue reading “Vrečka”

Epiphone Les Paul Standard

Minilo je že kar precej časa od kar sem imel kakšen simpatičen domač DIY projektič. Zadnjega sem končal zgodaj poleti, lani, teraso. Renoviranje, šraufanje jn nasploh spraviti nekaj kar je v slabšem stanju v nekaj kar deluje potem kolikor toliko dosledno, mi je v veselje. Gibson Les Paul; lesena legenda z nekaj kovine in osnovne elektronike, ob kateri smo kot najstniki doživljali erekcije ter sanjarili kako bomo nekoč zažigali na odrih, ženske pa se nam bodo metala v naročja. To je tista kitara s katero je svet osvajal Slash, pa Jimmy Page, Randy Rhoads, tudi Bob marley in drugi. Leta so šla naprej, za nekaj časa sem na kitare malo pozabil – nikoli pa povsem. Potem me je Nuša za trideseti rojstni dan presenetila s čudovito elektro-akustično kitaro. Od takrat kar precej igram, zadnje čase pa sem obseden. Včasih tudi po cel dan, če je čas.

Continue reading “Epiphone Les Paul Standard”

Nedeljska Uršlja gora in čista jeba

Ta “izlet”, ki bi moral biti predvsem sproščen pohod, da se človek nadiha svežega zraka, je bil vse prej kot to. Upam trditi, da celo eden mojih najbolj zajebanih pohodov nasploh. O tem kasneje.

Verjetno sem že omenil, da je ravno Uršlja gora tista, ki me je navdušila nad hribolazenjem. Davno je tega, ko sem bil še srednješolski mulo in so nas trpinčili in gnali gor. Ampak tarkrat mi je prirastlo k srcu. Od takrat sem se je lotil večkrat, tudi s kolesom. Ni zahtevna in ravno prav lepa ter razgibana za nekoliko lažji nedeljski pohod v dobri družbi. Tudi s kolesom je precej zmerna. Razen zadnja slaba dva kilometra. Bila je napovedana lepa, deloma sončna nedelja in ker že nekaj časa nisem hribolazil, kot nalašč za pričetek sezone. S svojimi 1699 metri pa je tudi dovolj visoko, da imaš malo tistega občutka gorá. Kot vedno, tudi tokrat idejo glede hribov delim z Davorjem, ki skoraj nikoli ne odkloni. Presenetljivo visoke so bile tudi temperature, celo na vrhu. Tokrat pa sem jo obiskal tudi prvič, ko je del poti bil še kar dobro v snegu.

Continue reading “Nedeljska Uršlja gora in čista jeba”

Srečno 2018

Tokrat že osmič! Ko nekaj ponavljaš že osem let, je smiselno, da se temu lahko reče že navada, rutina. Tudi to leto, iz navade: »srečnega in zdravega!« Sicer je navada bila, da tole pisuro dam v svet enaintridesetega, pa nekako ni šlo. Danes pa sem pozen; sem se moral najprej spraviti skozi meglo zanikrnega glavobola, ki ga je podaril kakšen kozarček gina preveč. Kaj vse se je v teh osmih letih zgodilo; koliko sem se spremenil jaz; koliko se je spremenila družba; ljudje, ki jih poznam; svet. 2017 je bilo kar noro leto. Nekaj se jih je rodilo, nekaj jih je za vedno odšlo. Posledično je bilo to tudi leto neizmernega veselja in ljubezni ter tudi nekaj žalosti. Bipolarno leto.

Continue reading “Srečno 2018”