Naj v samem začetku omenim, da je bila prva ideja našteti samo najboljših 5 a je izziv prevelik. Zato sem se odločil, da naštejem svojih najboljših 10. Že od nekdaj sem velik ljubitelj filmov. Trudim se, da le dobrih filmov. Včasih pride kakšen, ki je po ocenah večine slab a je nekaj na njem kar ga tebi naredi zanimivega. Če bi se moral predalčkati v same žanre že tukaj prišlo do zagate. Všeč so mi komedije ampak prav tako obožujem drame. Dobri trilerji me držijo napetega, dobra grozljivka postavlja roko pred oči. Kateri koli žanr je že, glavno je, da je film dober. In spet je pojem “dober” relativen. Kar je nekomu dobro je lahko drugemu slabo. Eni recimo več dajo na posebne efekte in samo grafiko, drugi na igro in scenografijo. Osebno mi je pomembna zgodba. Tudi, če je predvidivejše sorte, samo, da je dobra in, da te potegne vase. Seveda je obvezna tudi igra. Če je zgodba še tako dobra lahko slaba igra do konca uniči celoten film. Sam se ne sodelujem v večni vojni ali spadati v Hollywoodski svet ali v svet tujih produkcij. Oboji lahko naredijo odličen film ali pa strašno skropucalo. Pred kratkim me je prijatelj seznanil malce z Korejskimi filmi in sem bil zelo pozitivno presenečen. Dobra roba. Ne vem zakaj ampak nikoli nisem prenesel Kitajskih filmov. Sicer jih je ogromno odličnih, s spektakularno scenografijo, kamero, kompozicijo … Ampak nekako mi ne sedejo. Tako kot tudi ne njihovi porniči. Na primer odlični so mi bili filmi Sergia Leonea o katerih sem napisal celo zapis. Fascinirali so me odlični kadri, čudoviti landscape-i in merica testosterona.
Joseph Kony – Kony 2012
Če sem odkrit, nisem vedel kdo je Joseph Kony. Kar je žalostno. Daleč od nas v Afriški državi Uganda verjetno ni človeka, ki nebi vedel kdo je Kony. S svojimi grozotami pa je poskrbel, da je zanj izvedel tudi preostali svet, tudi jaz. Sicer z zamikom. Kako sem ga spoznal? Zadnji teden vidim po raznih socialnih omrežjih masovno krožiti film, dokumentarec Kony 2012, ki ga je ustvaril avtor Jason Russell . Sprva ga nisem pogledal, včeraj pa sem se odločil, da ga pogledam. In prav je, da sem ga. Vsak bi ga mora. Večina od nas sicer verjetno drastično na zadevo ne more vplivati a je prav, da vemo. Če nas ve zares veliko, potem so možnosti, da bo Kony ustavljen, saj bo tako masovno vedenje pripeljalo tudi do ukrepanj. Žalostno pa je, da je Afrika že velikokrat bila pozabljena in prepuščena sami sebi. Belec je prišel, jo zasužnjili in se na njeni krvi okoristil. Ne dvomim, da v veliki meri zadeve tako delujejo še danes. Njena bogastva so množično koriščena s strani držav, ki niso razreda 3 sveta. Ko se je belca ustavilo do te mere, da je nehal zasužnjevati, pobijati in jih totalno diktirati, so tu še ljudje kot je Kony. Klanje se nadaljuje. Torej je Afrika že dolgo časa ena sama agonija. Ampak o tem morda kdaj drugič. Veliko je teorij, da se zgodba govori šele danes samo zaradi nafte, ki so jo nedolgo nazaj našli v Ugandi. Interesi Amerike so tukaj morda res očitni. Ampak mene ne briga nafta, človeška življenja so tista, ki tu štejejo. Končanje morije. Če je cena za to nafta, pa naj bo.
Otrok v nas
Tisti, ki s svojo nepotrebno “resnostjo” naredijo okolico vedno napeto, nesproščeno in nekoliko zaigrano. In to takrat, ko za to res ni potrebe. Ne maram takšnega tipa ljudi. Otroku v sebi ne dopuščajo, da bi le za trenutek pokukal na plan in storil nekaj kar nebi bilo v skladu s “kodeksom resnosti”. Roko na srce, vsak ima nekje otroka v sebi. Vsakemu kdaj želi na površje v vsej svoji razigranosti in naivnosti. A opažam, da je vedno manj ljudi, ki mu to dopustijo. Vas nikoli ne prime, da bi v nekem trenutku rekli nekaj kar nima ne repa ne glave? Zakaj? Ker se vam preprosto zdi, da bi bilo zabavno in smešno. Da bi kdaj tišino prestrelili s kakšno absurdnostjo, neumnostjo? Srečo imam, da sem obkrožen z ljudmi, ki so v časih, ko je na vrsti sprostitev radi klovni. Ki se znajo sprostiti in pokazati tistega otroka v sebi. Za to sem hvaležen. Resnično obožujem večere, ko se lahko smejem iz vsega srca, ko nam domišljija ne predstavlja meja in debate dobijo povsem novo dimenzijo. Ko z Nejcem izumljava nove super junake, ali pa, ko se dodajajo nove definicije kaj je to Kuoaga (ne belite si glave, ni na guglu, gre za interno foro). Včasih postane tako abstraktno, da sem nad tem sam začuden. Te večere res obožujem. Takšne pogovore bi si predstavljal med ljudmi, ki ustvarjajo na primer South Park, Simpsonove itd. Ali pa recimo komiki kot so Luis C.K, Chriss Rock, Ricky Gervais, George Carlin … Te ljudi res spoštujem in občudujem. Menim, da imajo meje sprejemljivega bistveno višje. In ne dvomim tudi v to, da se vsakemu človeku kdaj v glavi takšne in drugačne ideje porodijo. A le redki jih izrazijo. Lepo je, če imaš okoli sebe ljudi s katerimi jih lahko deliš.
Fitnes v naravi – Velenjsko jezero
Nekaj časa nazaj sva se z Vasko sprehajala okoli Velenjskega jezera. Malo naju je presenetilo vreme, saj je v Žalcu sonce sijalo z vso močjo, v Velenju pa je bilo oblačno. V Velenju sem preživel kar nekaj trenutkov saj sem tam obiskoval srednjo šolo in tudi višjo šolo, ki pa je trajala nekaj časa kot produkt mojega lenitisa. Tam sem bil tudi zaposlen leto dni. Torej imam do tega kraja poseben odnos saj sem tam preživel kar precejšen čas svoje mladosti. Kar nekaj lepih trenutkov. In nikoli nisem doživel zloglasnega stereotipa, da je Velenje mesto, kjer se ti zelo hitro kaj zgodi :). Pravzaprav je kar precej prijetno mesto. Ko sva se peljala proti mestu me je čakalo ogromno presenečenj saj tod nisem hodil že kar precej časa. Ogromno se je spremenilo. Nakupovalni centri, avtobusna postaja … Zares ogromno. Mesto hitro napreduje in se ureja. Vaski je Velenje še posebej všeč. Jaz entuziasma do mesta do te mere nimam. Gledano glede na samo infrastrukturo je mesto bilo precej pusto, sivo, takšno striktno pozabljeno socialistično. No, pa saj je bilo Titovo torej je logično, da je tudi izgled socialistični, karkoli že to pač pomeni hehe. Sedaj, ko so ga začeli urejati pa deluje precej bol živo, barvito.
Blog ima novo obleko
Ideja je bila v glavi že kar precej časa a nekako nikoli ni bilo dovolj volje ali pa časa za realizacijo. Oblikovanje spletnih strani mi je že od nekdaj bilo zelo zanimivo. Čeprav nimam prav posebnega “toucha” za te zadeve me lep design vedno znova fascinira. Spletno stran je narediti preprosto a hitro pride do blokade, ko govorimo v izgledu, realizaciji idej … V glavi imamo seveda vse lepo izrisano a prenesti to v vaš brskalnik je nekaj drugega. Na začetku sem mislil, da ko bom enkrat naredil spletno stran, bo ta enaka na veke vekov. Ideja je bila, da se zadeva korenito ne spreminja. Mogoče tu in tam kakšen nov plugin, to pa je vse. Nič zgubljanja časa z šminko. Ampak seveda se spodobi, da človek tu in tam vnese malce svežine. Pa gre zali spletno stran ali pa življenje nasploh. Tudi oblečen nebi želel hoditi po svetu celo življenje v istih oblačilih. Torej, blog je potreboval nova oblačila. Stara je mel skoraj dve leti! Upam, da vam je všeč. Meni vsekakor je. In ker sem vas že šokiral z novim izgledom je pošteno, da o njem tudi nekaj napišem.
Torej!