To leto bo leto za zapravljanje. Kolo in fotoaparat. To sta bila cilja za letos. Da se malo okrepim z novostmi in novimi tehnologijami. Že v samem startu sem si rekel, da novega aparata ne kupim dokler z njim ne zaslužim za novega. In res sem se tega tudi držal. Trajalo je nekje dve leti in nabralo se je dovolj, da sem si lahko privoščil Nikon D7000. Sedaj aparat niti ni več novost a so njegove karakteristike še vedno zavidanja vredne. Meje med amaterskim in pro svetom se počasi zlivajo v eno. Zanj sem zaslužil izključno samo s stock fotografijo. Super! Res je super, če imaš hobi, ki ti pokriva stroške za tvoje delovanje. V veselje mi je fotografirati in v izredno veselje mi je, da s tem še zaslužim za novo opremo. Povsod bi moralo biti tako. Bilo je kar težko. Velikokrat me je mikalo, da bi denar dvignil in ga namenil čemu drugemu. Ampak tega nisem storil. D3000 je vsekakor bil čudovit fotoaparat, še posebej za prvi DSLR aparat, saj je namenjen začetnikom. Lastil sem si ga nekaj več kot dve leti. Preden sem se spravil pisati tale zapis sem tuhtal kaj bi sploh napisal. O tehnikalijah in raznih podrobnih testih ne bom, ker je tega na spletu res ogromno. Ko sem prijel škatlo v roke sem čudil, da je to korak naprej. Fotografiranje mi ga je dalo. Ni ga lepšega občutka kot takrat, ko takšno zadevo počasi spravljaš iz škatle.
Rojstni dan treh D-jev
In enega L-ja! No saj bom razložil v nadaljevanju. :)
Skozi življenje se ljudje okoli nas menjajo, konstantno. Spoznamo in pozabimo kar nekaj ljudi. Je pa nekaj ljudi, ki se obdržijo. Nekateri dlje, nekateri manj. Pač kakor nanese življenje. Nekatere poznaš že od večnosti, nekatere si srečal malce kasneje. Ampak ni važno. Važno je, da imaš z ljudmi, ki ti nekaj pomenijo vsaj en trenutek oziroma dogodek, ki ga vsi skupaj delite. Da se z njimi dobiš, pogovoriš, poveseliš in nasmejiš. Sedaj se to zdi še malce romantično ampak recimo čez 10 let, ko nihče ne več ne ve kje bo, kdo bo in kaj bo, pa zadevo spremeni. Takrat se z ljudmi, ki so ti danes samoumevni morda ne vidiš več vsak dan. Morda te življenje zanese v druge kraje in potem je tisti dan, ki naj bo tradicionalen, svet. Takrat veš, da boš spet vse našel na enem mestu. Obožujem takšne dogodke. Vsaka družba bi jih morala imeti.
Spomnim se, kako mi je bilo fascinantno, ko sem pred približno 11 leti, ko sem spoznal dva moja zelo tesna prijatelja, Davorja in Lukata, izvedel, da sta rojena na isti dan. Možnosti za to so kar male. Da imaš dva dobra prijatelja, ki imata rojstni dan na isti dan in nista dvojčka, niti nista v sorodu. Tako so praznovanja bila vedno dvojna in vsega je bilo vedno dvojno. Ko se sedaj spominjam teh časov se niti ne zdijo daleč nazaj. Pravzaprav se zdijo spomini še zelo sveži a vendar je minilo že več kot desetletje. Čas res hitro beži. Potem sem izvedel, da ima eden od njunih prijateljev, ki ga tudi poznam, tudi rojstni dan na isti datum kot ona dva. Presenečenje je bilo še večje.
Ležanje v travi
Danes je tak poseben večer. Malce hladno a vendar odprto okno. Prijetna glasba in lepo mi je, da sem danes sam. Filozofiram sam s seboj. To vendarle premalokrat počnemo. A ne? Beseda filozof je postala slabšalna. Uporabljamo jo negativno. Filozofija je le močno pripomogla, da je naš svet pripeljala do tu kjer smo danes. No pa dajmo. Napišimo nekaj. Že dolgo nisem pisal nič. Imam malo slabo vest :). Pregledal sem koliko blogov sem že do danes napisal. Kar nekaj. To mi je zelo všeč in bom počel še naprej. Bogati me. Lepo je pisati, tudi to je bila nova izkušnja. Iz sebe črpati besede in jih spraviti sem. Komad spodaj me je dal navdih za ta zapis hehe. Vedno, ko poslušam Pearl Jam-e ali Eddie Vedderja razmišljam o življenju in se počutim super.
Najprej se vprašajmo kaj svoboda sploh je? Odgovora na to res ne poznam, čeprav se sama beseda sliši tako preprosto. Mislim, da ga resnično ne pozna nihče. Imamo pa vsi svoje teorije o njej. Jaz menim, da je to stanje zavesti. Umirjenost uma. Tudi, če si ujetnik si lahko svoboden, če se tako počutiš. Ljudje iščemo občutek svobode vse svoje življenje. Nikoli ga ne najdemo do te mere, da bi trajal za vedno. Pojavlja se v majhnih trenutkih. Ko stojiš na vrhu gore, obsijan s poznim popoldanskim soncem, tam sredi ničesar, daleč od vsega stran, tako majhen a vseeno se takrat počutiš tako velik. Gre za neko stanje zavesti, ki nam je kot ljudem dana že ob rojstvu, nekakšen primaren nagon. Ali pa takrat ko tečeš, neobremenjen, praznih misli, le tečeš naprej. Lahko si svoboden, ko na prelepi sončni verandi srkaš kavo in čutiš notranji mir. Ko vse begajoče misli izginejo. Torej lahko bi rekel, da si svoboden takrat, ko te miselno ne omejuje nič kar bi te naredilo ujetega. Ko se um sprosti in je zavest čista. V svetu si ujet. Moraš se držati določenih zakonov, pravil, ki so dani s strani človeštva. Čisti kaos bi lahko pomenil svobodo. Ampak tudi v kaosu bi se kaj kmalu počutil ujet. Človeštvo je že zdavnaj napredovalo do te mere, da je o kaosu in čistem svobodnjaštvu razmišljati le utopija.
Moj Sensation ljubi Revolution
Že kar nekaj časa sem vedel, da bo prej ali slej prišel dan, ko bo privzeti operacijski sistem, ki je prišel z mojim HTC Sensationom moral proč in ga bo nadomestil prilagojen, oskubljen in modificiran sistem. Ko sem telefon dobil, počasnosti privzetega OSa niti nisem opazil. Morda je tudi ni bilo. HTC ima res hud uporabniški vmesnik, šminka je res vrhunska kar se androida tiče. A je zadeva kaj kmalu začela kašljati. Najprej tu in tam kakšna čudna počasna odzivnost, zamrznitev sistema. Potem se je pričelo sranje z Power tipko za zagon telefona. Ko sem ekran izklopil, se je ta vklapljal nazaj. Ko sem kdaj pisal SMS je telefon postal ekstremno počasen. In še nekaj takšnih hib se je začelo pojavljati. Včasih ni šlo drugače kot baterijo ven in zadevo restartati. Aja in še ena bolj zoprnih. Ko sem stisnil Power gumb – to je tisti gumb na vrhu desno – mi je samodejno delalo screen shote. In to zelo pogosto. Za popizdit! Napravi s takšno konfiguracijo se kaj takšnega prav gotovo nebi smelo dogajati.
Pozabljene elektronske duše ali kje hudiča je moj polnilec!?
Prisegel bi, da je bil v predalu še včeraj! Zlata rezerva. Kot nor iščem micro USB kabel, da bi lahko napolnil telefon a ga ne najdem nikjer več. Namreč, iz ne vem točno kakšnih razlogov, se mi je sjebal polnilec za moj telefon. In naredil sem pravo iskalno akcijo po celi hiši. Našel sem marsikaj. Za veliko stvari, ki so že zdavnaj pozabljene nisem vedel, da sploh več obstajajo. Človek se kar malo zamisli. Nekaj kar ti je pred nekaj leti nudilo veselje, ti je bilo “top shit”, oh in sploh inovacija, danes leži nekje v najtemnejšem delu hiše. Pozabljeno od vsega. Nihče več ne pogreša, nihče več ne želi pogrešati. In spet sem se malce zamislil kako zelo potrošniški smo ljudje. Ko sem iskal omenjen kabel, sem našel 8 adapterjev za najrazličnejše telefone! Med drugimi sem našel celo adapter od predpotopnega Siemensa M35. Ta telefon mi je bil res odličen. Lastil sem ga pred davnimi leti. Izredno vzdržljiva zadeva. Še iz časov, ko smo gledali le na enobarvne displeje. Brez GPSov, hudih kamer, modrih zobov in ostalih zadevščin. Imel pa je WAP brskalnik. Spomnim se kako neuporabna zadeva je to bila. Našel sem tudi original slušalko za Siemensa M35! Hranil jo bom. V spomin. Ko bodo moji otroci nekje čez 10-20 let samo debelo gledali in si mislili “kaj za vraga pa ste si vi tiščali v ušesa!?”.
Continue reading “Pozabljene elektronske duše ali kje hudiča je moj polnilec!?”