Danes se je pričela 19. kolesarska Dirka po Sloveniji. Prva etapa. Start je bil v Celju in cilj v Novem Mestu. Danes ne bom nič pametoval, ker če sem iskren, za to dirko sploh nisem vedel. Tolažim se, da nisem edini. Vsem je znan DOS, dirka okoli Slovenije, za dirko po Sloveniji pa nisem vedel. No, kakorkoli že. Danes je bila malica hitra in si je bilo možno privoščiti še hitro kavico. Z Daliborjem sva nekaj šarila vsak po svojem telefonu, ko je tišino in uspavajoče, pridušeno čebljanje ostalih gostov gostile prestrelil zvok policijske sirene. Nekam veliko je bilo policije brez pravega razloga. Čistili so cesto pred seboj. V nekaj minutah je ta bila prazna. Zelo zanimiv prizor na Celjski obvoznici, ki je precej prometna. Ko se je mimo peljalo vozilo iz katerega se je slišalo vreščanje govorca, ki je oznanjal, da se približujejo tekmovalci. Še vedno nisva vedela za kaj točno gre. Le to, da je neka kolesarska tekma. Prišel je še Tomaž in skupaj smo pri ograji opazovali v prazno križišče. Mimo so pričeli voziti spremljevalni avtomobili, naloženi z pregrešno dragimi kolesi in opremo. Usta so postala občutno slinava, saj je bilo na strehah več vrednosti, kot je bil vreden sam avto. Na nekaj vozilih je pisalo Dirka po Sloveniji. Potem smo se čudili kako za vraga je to mogoče, saj je DOS že za nami. Baloh je zmagal hehe.
Kam letos na dopust?
Na morje? V hribe? V tujino? Naj bo dopust aktiven in športno obarvan ali zgolj poležavanje? No, zakaj ne združiti kar vsega v celoto? Točno to je letos v načrtu. Skozi hribe in doline, čez mesta in vasice vse tja do morja. Skozi tri države. S kolesom. 800 kilometrov. 10 dni kolesarjenja. Že nekaj časa sem razmišljal o kakšni zanimivi dolgi poti, ki bi jo lahko prevozil. Kakšni novi avanturi, spoznavanju novih krajev. No, nekaj časa nazaj sem gledal film The Way z Martinom Sheenom v glavni vlogi. Ne bom sedaj o sami vsebini filma, ker film sam po sebi niti ni “baš nešto”. Ampak je v meni prebudil močno željo po novi avanturi. Prekolesariti dobro znano romarsko pot El camino de Santiago. Ampak do Porta, ki je v Portugalski. Do Lizbone je malce predaleč za toliko časa. Pot se tako nebi končala že v Composteli. Na tej poti je iskal inspiracijo in pisal o njej tudi veliki pisatelj Paulo Coelho. Pot se prične se v Franciji in poteka skozi Španijo. Konča se v Portugalski. V nobeni od teh držav še nisem bil, kar zadevo naredi še dodatno zanimivo. Rodila se je ideja in sedaj vse kaže, da bo postala tudi realnost. Od doma do štarta z letalom. In od cilja do doma z letalom. Povratna karta je nekje 300 eur. Torej start iz Francije, naprej po pretežno severnem delu Španije in tja do Portugalske. Letos septembra.
Na oddih v Pulo
Na oddih! Se spočiti in sprostiti. Ne napijati in priti domov še bolj sesut kot si prišel tja. Hehe, tokrat ne. Če me nebi gnala, se nebi zganil. Vaska je pričela planirati že ne vem koliko časa prej. Na morje seveda. Do sedaj sem bil vajen kresovanja ali v krogu prijateljev, torej ob obilici piva, ali pa doma in ta dan ni predstavljal nič posebnega. Letos sva se odločila, da bo malo drugače. Prav je, da si svoje najbližje včasih vzamemo samo zase. Odmaknila sva se na obalo. “Letos ne bom pil in ne bom kresoval” sem si rekel že v startu. Letos se bom predvsem spočil. Prvi maj gor ali dol. Med drugim ga imam v spominu tudi po tem, ko sem si prvič v življenju zlomil roko. In to grdo. 7 dni sem ležal v bolnici.
Šla sva v Pulo, natančneje v Verudela. In spet iščem naziv Verudela v Googlu, saj si ga nikakor ne morem zapomniti. V Puli sem bil nazadnje, ko sem bil star približno 5 let. Seveda se ne spomnim ničesar. Baje zanimivo mesto. Tudi arheološko bogato. Rimljani pa to. Glede kopanja v morju v tem letnem času sem bil malce skeptičen. Sem se že, ampak nikoli trezen. Voda ima nekje 16 stopinj Celzija. Rezervirala sva hotel, za 3 dni. Hotel Park, 118 eur na glavo, za 3 nočitve, all-inclusive Mislim, da je bilo kar ugodno. Ko sem si hotel ogledal na internetu je seveda sijal v čisto drugačni luči kot v realnosti. Kaj vse naredi malce navitih barv in lepe ambientne svetlobe hehe. Ampak saj ni bil slab no. Star, ne pa slab.
Šmohor – Kal – Mrzlica
Prijetna in relativno hitra turica. Popolna za kakšno lepo nedeljo. Že lani sem to turo prevozil z Daliborjem. Kolikor se spomnim, naju je lani pošteno utrudila. Letos pa moram priznati, da sem presenečen, saj me ni pretirano utrudila. Mogoče je tudi tu nekaj prispeval fitnes. Ne dvomim pa, da je ogromno prispevalo tudi novo kolo, ki je po zaslugi karbona zares občutno lažje in boljše v vseh pogledih. Tudi geometrija je prirejena za lezenje v hrib. Spusti so sedaj še večji užitek in čisto na drugem nivoju. S tem nakupom sem imel ogromno srečo saj sem dobil konkretno kolo po zares ugodni ceni. Pot je bila letos nekoliko bolj zahtevna in adrenalinska kot lani saj je potekala po malce drugačnih poteh. Lani sva kar nekajkrat zašla iz poti in iskala pravo pot. Tokrat sva se na pot odpravila z Tomažem. Bila je lepa sobota, sonce, ne preveč vroče. Idealno za kolesarjenje. In malo sem tudi že naveličan teh eno-urnih poti na Šmohor, Celjsko Kočo … Paše še kaj daljšega. Letos smo rekli, da bomo vozili veliko novosti in daljših hribovsko/gorskih tur. Če sem odkrit, mi še manjka malo jajc in izkušenj. Ampak je vedno bolje, te pridobivaš z vožnjo. Tokrat mi je na nekaj delih poti postalo kar precej vroče. Sem še kar “frišen” kar se tega tiče. Škoda, ker tega dela poti nisem nič poslikal, sem bil prezaposlen z vožnjo in misijo “ne se zlomit”. Tokrat sem si rekel, da ne bom pretiraval in se ne bom prekuril. Na poti hočem uživati. Tako sem si nadel Polarko in držal srčni utrip v aerobnem stanju. In res se je poznalo. Pot mi sploh ni delala težav. Imel sem to navado, da sem se vedno zagnal [tooltip title=”Info” content=”Na bele jetre pomeni do konca. Do skrajnosti oziroma do svojih skrajnih mej.” type=”info” ]“na bele jetre”[/tooltip] in do konca crkaval. Zjutraj sem se tudi dobro najedel, kar me je napolnilo z energijo. Tomaž ni jedel nič, kar se je vmes tudi poznalo. K sreči sem imel en power gel, da ga je malo nabilo z energijo. Potem je šlo naprej brez problema.
Servisno stojalo za kolo
Prigoniš domov, kolo umazano do skrajnosti, treba bo tudi očistiti menjalnik in ga na novo namazati. Pričneš z delom a se vse maje, kolo stalno bega levo in desno. Prisloniš ga na zid a se stalno premika, pade … Rabim stojalo! Tisto s katerim kolo lepo pripneš in to lepo visi, stabilno, nič premikanja in padanja. To potrebujem nujno, sedaj, ko imam novo kolo. Ne zato, ker je dražje in svetlobna leta boljše od starega. Ampak zato, ker sovražim to beganje kolesa med servisiranjem. Torej, rabim servisno stojalo. Cene teh pa so lahko kar visoke. Sicer so ga imel v Lidlu nekaj časa nazaj za cca. 50 eur a mi je deloval preveč “majav”. Orodje imam doma, material imam doma. Zakaj ga nebi naredil kar sam. Pri nas se vse dela doma. Foter je sam naredil celo bojler :). Vse ograje, razni dodatki, dekoracije … Vse je narejeno doma. Še eden tistih trenutkov, ko se zaveš kako lepo je, da je tvoj foter “majstr” in imaš vso orodje vedno pri roki. Ni ga lepšega. Rabiš nekaj, greš v delavnico in vzameš. Material? Rostfrei ali nerjaveče jeklo seveda. In, da ne bom baraba, idejo in koncept sem našel na tej povezavi, kjer je avtor čudovito opisal in slikovno prikazal svoje delo. Sicer sem sam naredil malo drugače a osnovni koncept je zelo podoben.