Ob 6.00 mi je javil, da bo malce zamudil. Če sem iskren, nisem bil jezen, še manj pa me je motilohudo. Ležal sem v svoji topli, udobni postelji. Še vedno zaspan do konca. Želel bi, da bi zamudil še več. In sva odšla. Lepo počasi proti Benetkam. Še nikoli nisem bil tam. Še več, nikoli nisem bil v Italiji. Vem, smešno.
Continue reading “El Camino del Norte – 1 dan”
El Camino del Norte – živci, živci!
“A veš tist občutek, ko se zavedaš, da te drugi dan ne bo več doma, v svoji domovini in, da te jutri čaka precej dolga in razburljiva avantura. Ko po mislih divja miljone vprašanj, dvomov, pričakovanja in navdušenja. Spati ne gre. No, to!”
In je le prišel čas, ko se bo celotna zadeva počasi odvila. Tudi midva sva dočakala svoj dopust. Teh nekaj mesecev je minilo presenetljivo hitro. Ko sedaj pomislim za nazaj, vidim kako naglo sva s Tomažem sprejela odločitev, da se podava na to pot. Brez nekega načrtovanja. Najprej je bila sicer v planu Francoska pot a se nisva odločila zanjo, saj je baje precej nagužvana in turistična. Pa tudi lepot naj nebi nudila takšnih. Sedaj torej pade El Camino del Norte. Kar pomeni, da se pot prične v Franciji, blizu meje s Španijo. Iz Francoskega mesta Biarritz štartava. Pot se konča v mestu Santiago de Compostela a sva se odločila, da narediva še približno 200 km več in greva še do mesta Fisterra, ki je nekdaj veljal kot konec sveta. Od tam naju potem še čaka vrtenje pedal do mesta La Coruna, kjer je tudi letališče iz katerega se vrneva nazaj domov. Vsega skupaj je skoraj 1000 kilometrov poti. Do nedavnega se nisem nič sekiral. Približno 2 tedna nazaj pa me je pričelo malce skrbeti. Predvsem teren, dnevne višinske razlike … Časa za ta podvig imava 15 dni. Resnično upam, da nama uspe.
Continue reading “El Camino del Norte – živci, živci!”
Revščina v filmski industriji?
Ko slišim imena kot so Robert De Niro, Val Kilmer, Cuba Gooding Jr., Ray Liotta, Nicolas Cage, dobim asociacijo na dobre filme. Na dobre igralce, ki so v svoji karieri nekaj dosegli. Kot primer poglejmo nekaj velikih filmov v katerih so nastopali zgoraj omenjeni. Recimo Robert De Niro v filmih kot so Goodfellas, The Untouchables, Jackie Brown, Taxi in še bi lahko našteval. Ray Liotta v Hannibalu, Goodfellas, Identity … Val Kilmer v The Salton Sea, Heat, The Doors … Torej kar želim povedati je, da ima vsak od teh igralcev za sabo zavidanja vredno filmografijo. Kaj za vraga se je z njimi zgodilo? Denarja jim najverjetneje ne manjka. Morda sem utopičen ampak predstavljam si, da človek, ki pride v sam vrh smetane filmske industrije in ima za sabo kar nekaj kultnih filmov, ne bo spustil nazaj na nizek nivo. Na samo dno. Vloge bo skrbno sortiral na smeti in kvaliteto in prekleto pazil kaj bo sprejel in kaj ne. No očitno sem se zmotil. Razumem, da je potrebno odplačati dolgove razkošnih vil, avtov, dragih večerjic … Ampak ne dvomim, da ti igralci nimajo tudi boljših ponudb. Ne dvomim, da so jim ponujene tudi vloge v resnejših, kvalitetnejših filmih. In razumem tudi, da se zgodi in včasih pač priletiš v slab film, vsak ima kakšnega grešnega kozla v svoji zbirki. Ampak ti zgoraj omenjeni pa zadnje čase delajo pravo zbirko zanič filmov. In kar je še bolj zanimivo. Ti igralci velikokrat sodelujejo skupaj. V istem zanič filmu. Veliko je tudi povezav s 50 Centom.
Glasba za rekreacijo
Naj bo kolesarjenje ali tek, brez glasbe zelo težko migam. Vem, da vas je veliko, ki med vadbo nočete slišati ničesar drugega kot petje ptičkov, nabijanje vašega srca, vaših misli in dihanja. Meni postane dolg čas, na žalost. Ko sem začel teči, se spomnim, da sem s seboj vlačil walkman. Ja walkman! Se še spomnite tega? Mlajše generacije verjetno niti ne vedo več kaj je walkman hehe. Bila je kar nerodna in velika zadeva. Tudi najlažji ravno ni bil. To je bilo še obdobje, ko so kasete še imele veljavo in so še bile v uporabi. Hvala bogu za napredek tehnologije. MP3 playerji so bili še zanemarljivih kapacitet in so bili pregrešno dragi. Še posebej, če smo gledali razmerje cena / funkcionalnost.
Podobe iz daljne preteklosti
Prepričan sem, da se tudi v vaših omarah, kleteh ali podstrešjih, skrivajo kakšne slike iz daljne preteklosti. Tiste zaprašene, dolgo pozabljene. Sam obožujem foto albume. Najraje tiste prave, ne binarne, na računalniku, ampak povsem analogne. Podobe na papirju. Vsak list albuma govori svojo zgodbo preteklosti. O nekem obdobju, ki je nekdaj bilo in ga nikoli več ne bo. Vsaka slika sproži določeno čustvo. Nekatere prilepijo nasmeh na obraz, nekatere orosijo oko. Trudim se, da najljubše fotografije, ki jih naredim vedno dam natisniti. Kot jih je že mnogo dejalo: “fotografija ni fotografija, dokler ta ni na papirju.” Sedaj v digitalni dobi je print fotografij smešno poceni.