Ko stojiš v tisti večni vrsti, v družbi ostalih sotrpinov, živali , se v svojem rahlem deliriju vprašaš ali je tu morda zgrešen koncept “fast food”. Skozi okno z polnimi ustami sline opazuješ ogromne kupe sveže narezane zelenjave, ki izgledajo kot rajske oaze sredi oceanov omak. V zraku zaznavaš vonj pečenem mesu, ki tvojo slo po žretju le še poveča. Čas imaš. Pred teboj je še nekaj osebkov. Tudi, če ne želiš jih opaziš in analiziraš. Nekateri živčno postopajo v upanju, da čim hitreje pridejo do svojega plena. Drugi nasmejani kramljajo z “onimi” na onkraj stekla, vedno ista vprašanj, vedno iste fore. Vedno nasmejani. Konkretno prepoteni v mali vroči sobani kjer je kontrast med temperaturo zraka kjer si ti in oni, ogromen. Sprašuješ se kako za vraga zdržijo, cele dneve, vsak dan. Priznaš si, da ti tega nebi nikoli počel. A vseeno stojiš  v vrsti čakajoč prav za kos bistva, ki te je pripeljal sem. “Koliko so kaj plačani? Kako dolgo so že tukaj?” Morda se danes počutiš malo bolj drzno. “Morda bi moral probati še kaj novega!” si misliš, ko v mislih sestavljaš alternative. Sestavljaš različne kombinacije, iščeš alternative, ker ti tvoj avanturistični duh ne da miru. “Mogoče bi danes z več omake? Brez čebule? Brez čebule in omake pa že ne! To potem ni to! Nacho sir? Ne, nočem biti debel. Kaj pa tole zadevo, tole zavito v palačinko? Ja! Tole bom ja!” Svojo izbiro si naredil in mimo tebe zdrvi proti mizi ravno eden od srečnežev, ki so prišli do svojega plena. Kako srečen je, poglej ga. Komaj čakam, da pridem še jaz na vrsto. In prideš.

Continue reading “Hrepenenje po zdravi prehrani”