Kot otroka sva s sestro ponavadi morala v posteljo okoli 21 ure. Nikoli ne bom pozabil entuziazma, ki sva ga kot otroka gojila do zimskih dni in Miklavža. Zima je bila čas, ko je bilo vse pravljično. Polna pričakovanja sva komaj čakala na prvi sneg. Zares lepo je bilo biti otrok. Tega se res zaveš šele potem, ko kolikor toliko odrasteš. Vse je zanimivo in svet je bila ena velika uganka. Vsak dan si se učil in spoznaval nove stvari. Vedno se rad spominjam teh časov.
Ugašanje telefona – HTC Sensation
Že pred kar precej časa mi je telefon začel pošteno nagajati. Na trenutke se je kar sam od sebe ugašal. Gre za telefon HTC Sensation. Zares neprijetno. Kar pa me je najbolj jezilo je, da je ugašal vedno, ko sem hotel narediti fotografijo z flashom. Ta aparat ima zelo dober fotoaparat in precej močan flash. Vedno, ko se je sprožil flash je telefon ugasnil. Zaradi tega sem ostal brez fotografij kar precej čudovitih trenutkov. In po tem se mi fantje s svojimi Ifonei vedno hudomušno smejijo in mi servirajo super univerzalno rešitev: “kupi si že enkrat prekleti telefon”. Seveda je takšna rešitev precej zasoljena.
Nov objektiv – Nikon 35mm f/1.8G DX
Komaj sem začel pisati, pa že lažem. Imam ga že nekaj časa, in tudi novega nisem kupil. Skoraj ne morem verjeti, da o tej novi, čudoviti igrački še nisem ničesar napisal. Namreč, pred časom sem v svojo fotografsko torbo dodal svoj prvi objektiv z fiksno goriščnico. Nikon 35mm f/1.8G DX. Dosti opevan objektivček. Pravzaprav nekakšen standard. Sicer imam še vedno rad svojo Sigmo, ampak želel sem nekaj vsestranskega, nekaj z dobro optiko, cenovno ugodnega, lahkega in diskretnega. Ja, včasih je z malim vse lažje. Moj prvi objektiv z fiksno goriščnico.
Še preden sem kupil svoj prvi fotoaparat sem prebral kar nekaj materiala glede opreme in fotografije nasploh. Pogosto se je pojavljala večna dilema med fiksnimi in zoom objektivi. Takrat o fiksnem sploh še razmišljal nisem. Ko si čisto na začetku, oziroma, ko še nimaš nič, so vedno privlačni tisti “ta veliki”, mogočni in pregrešno dragi objektivi. Deluje profi. No, ko sem kupil prvi aparat in se z njim malce spoznal, sem ugotovil, da za svoje potrebe niti v sanjah ne potrebujem večjega zooma. Moj idealni razpon goriščnic je bil nekje od 10 – 100 mm. Več ne potrebujem. Moja Sigma, ki ima od 17 pa do 70 mm mi je zelo ljuba. Tudi zaslonka f2.8 je ok. Tako univerzalna, da jo uporabljam za vse. To, da je macro, je le se dodaten plus saj se odlično obnese, ko je potrebno ostriti od blizu. Nekje na razdalji 7 cm, izostri brez problema. Seveda odvisno od kontrasta in svetlobe. Super bi bilo le še, če bi imela blendo fiksno 2.8 skozi celotno območje goriščnic. Tudi takšen nakup pride nekoč na vrsto. Ko bo denar za to.
Nova razvada na obzorju. Pipa!
Zbujati sem se moral vsak dan ob 5.30. Še danes mi ni jasno kako mi je to uspevalo. Iz dneva v dan. Še posebej pozimi, ko je postelja topla, zunaj pa je mraz. To so bili srednje šolski časi. In potem do železniške postaje čakat na vsakodnevni vlak, ki je bil prenatrpan. Ljudi je bilo toliko, da se nisi mogel premikati, lahko si le nepremično stal. Če je bil res slab dan, je kdo še za piko na i nagnusno smrdel po švicu. Ampak bolj všeč mi je bil del čakanja. Vsako jutro je na postaji bil starejši gospod. Nisem ga nikoli poznal. Za njim je vedno omamno dišalo. Kadil je pipo. Mislim, da je večinoma kadil tobak vanilje. Kako prekleto dobro je dišalo! Kot omamljen sem se vedno gibal v njegovi bližini in užival v vonjavah tobaka. Takrat je bilo prvič, da sem bil nad pipo očaran. Kot dijaku seveda pipa ni prišla v poštev. Prvič nisem imel denarja, drugič pa bi me imeli za idiota hehe. Nekako sem na pipo pozabil in jo spravil nekam globoko v oddelek za prijetne spomine.
Takrat sem kadil cigarete. In tudi nad cigarami sem bil očaran. Čeprav je tako večina najstnikov bila. Predstavljale so nekakšen kult latino loverja, poznavalca. Bile so nekaj drugačnega in tudi nate so gledal drugače. Spomnim kako je bila Kuba (bar) polna najstnikov, ki so puhali cigare. Ne vem zakaj, ampak še danes opažam, da če te zunaj opazijo z cigaro hitro asociiraš na prepotentneža, playboya in ne vem kaj še vse. Veliko ljudem ni jasno, da nekateri pač radi preprosto uživajo v aromi.
Fotografije so za na papir!
Večkrat sem že omenjal, da fotografija ni fotografija dokler ni na papirju. Dokler poležava nekje v globini diskovja skrita med 1 in 0 nima tistega pravega filinga. Sem zagovornik tega, da je fotke treba printat. Osebno mi šele print, da tisti pravi občutek. Nedavno nazaj sem jih dal printati okoli 200 iz potovanja po El Caminu. Že dlje časa pa sem odlašal z selekcijo tistih domačih fotografij. Razne družinske slike, prijatelji, izleti, praznovanja in vse ostalo. Kup teh se mi je konstantno in vztrajno nabiral skozi čas. Diskovje je polno materiala.
Kam dati printat? Na to ne najdem pravega odgovora ampak sam dajem večinoma printati FOTOPLUS-u. Če je nuja grem tudi v Harvey Norman. Fotoplus se je izkazal za dobrega ponudnika. Dobra kvaliteta za relativno ugodno ceno. Pa tudi bivši sošolec dela tam. Če je le možno urediva kakšen popust. Upam, da nisem kaj preveč povedal. Kar pa mi je najbolj všeč je to, da je možno slike urejati in pošiljati v print kar od doma. Lahko si pretočite nek njihov programček in z njim pošiljate in urejate slike. Mislim, da so bili eni prvih, ki so nudili to. Danes jih to nudi večina. No ampak nekako sem ostal pri njih. Me niso razočarali. Harvey Norman pride v poštev, ko se mi zares mudi in se mi ne ljubi čakat teden dni na fotografije. Takrat napolnim SD kartico in obiščem njihov center v Celju. Sedenje za tistim avtomatom ima tudi svoj čar. Sediš na barskim stolu in tolčeš po ekranu. Pogled verjetno zelo spominja na kakšnega elektronskega kvartopirca, ki v lokalni gostilni hudomušno tolče po elektronski poker mašini. Če bi zraven imel še pepelnik in steklenico piva, me nebi pogruntali, da obdelujem slike. Rekli bi “poglej ga … Izgubljen v igrah na srečo in alkoholu. Škoda ga je.”