Včasih se mi zazdi, da me spomin rad pusti kdaj na cedilu. Večinoma gre za kratke spomine; ko prideš v prostor pa nisi prepričan po kaj za vraga si že prišel. A še danes se je dobro spomnim kako je stala pred vhodnimi vrati, mi pa smo s skupino iz vrtca, v urejeni četici, ki so jo diktirale tovarišice, počasi racali na dopoldanskem sprehodu. Pred hišo je bil še tisti grdi, siv pesek katerega se nobenemu ni ljubilo grabiti – razen sosedu – ostali okoliš pa je v veliki meri krasil nekakšen beton z vzorci kamenja. Za čas socializma je to bilo verjetno moderno, kot tiste nagravžne oranžne ploščice na balkonu. Ko sem jo s križišča zagledal, sem stekel k njej. Spomnim se nasmeha in objema, nato pa je stekla v kuhinjo in se vrnila s steklenico Coca Cole v rokah. Moje otroško vzhičenje jo je napajalo z radostjo. Takrat je hodila še v službo, v Žalsko Coca Colo, ki je nam, smrkavcem, bila skoraj mit. Večkrat sva s sprehoda zavila mimo vratarja in mi je razkazala proizvodnjo. Vedno so mi nosili pijače iz vseh koncev. Takrat pri nas tovrstna pijača še ni bila demonizirana in se je starši niso pretirano bali. Kot ne marsičesa drugega, za kar bi jih danes recimo linčali. Ampak bolje je tako, v veliki meri. Ko si kot 10 letni otrok kupoval čike in pivo (za fotra), ni bilo nobenega problema.
Teden v Dalmaciji
Kot vsako leto je tudi letos glavni dopust morje. Verjetno bo prišel nekoč čas, ko bo tudi drugače, a zdaj je prav tako. Že samo dejstvo, da Neža neznansko uživa v morju je dosti. Seveda pa to nikakor ne pomeni, da bodo naši družinski dopusti “de facto” samo morje. Kolikor včasih pizdimo čez Hrvaško – in oni čez nas – razglabljamo o bojkotih je dejstvo jasno: kljub cenam se Hrvaška splača. Že res, da obstajajo številne alternative kot so razne Hurgade, Sharelm el Sheikhi itd., je dejstvo, da so prekleto daleč in so v večini resorti. Kar pomeni neskončne horde brezobzirnih turistov najrazličnejših nacij. Pa tudi strogo omejitev znotraj resorta.
Ako vam paše teden ali več ležanja, pijanosti in slabe hrane, potem je to to. Hrvaška pa je pač Hrvaška. De facto destinacija večine Slovencev. Obale so super, morje je glede na zadnje raziskave eno najbolj onesnaženih kar se plastike tiče, a to velja za celoten Mediteran. Kljub številnim zgodbam o strašni nevljudnosti Hrvatov do slovenskih gostov pa moram dodati, da takšne izkušnje do danes še nisem doživel. Prej nasprotno. Tudi na meji sem večino zadrtosti doživel na naši strani. Torej tudi letos, Hrvaška. Je pa res, da mi je v Dalmaciji bistveno ljubše in da mi je na morju OK le takrat, ko se sezona končuje in ni nepreglednih množic turistov.
Komna
Na Komni sem bil nazadnje nekje leta 2012. Lažem, bilo je 2011. Takrat smo skupaj z Alešem in Tomažem planirali daljši izlet, katerega pot bi peljala po eni izmed mnogih sledi prve svetovne vojne, Soške fronte. Najbolj mi je v spominu ostala slikovita pokrajina, polna raznih ostankov, ki jih je kruta vojna pustila za seboj. Zdaj vzbujajo čudne občutke spoštovanja in mogoče celo pomilovanja, ko pomisliš, da so se nekoč možje v teh razmerah borili. In to tudi pozimi. Prestajali so nečloveške napore. Takrat smo prvi dan prespali na Komni in potem preko Krnskega jezera osvojili še Krn. V spominu ostaja tudi blazno dolgočasno in duhamorno plazenje iz Krna v dolino. Ko so noge bile že konkretno utrujene, sonce pa je pripekalo. Ampak kakorkoli, tisto je bil eden lepših izletov.
33
Če gre verjeti splošnemu ustnemu izročilu, sem zdaj v Kristusovih letih. 33 je številka, ki malo bolj odmeva samo zaradi njega, Kristusa, drugače se zdi povsem nepomembna in je na videz podobno pomembna, kot recimo 23. Ni drame, ni udarno, nikomur ni mar. Je pa malo bolj dramatično, ko pomislim, da sem ravno praznoval svoj trideseti rojstni dan in da so od takrat minila že tri leta. Zdaj, ko smo kolikor toliko odrasli, odgovorni in vrženi na trg, v službe in statiko vsakdana, je čas dobil čisto novo dimenzijo. Leti. In to z zastrašujočo hitrostjo. Nova leta, Božiči in rojstni dnevi se zdi, da se ponavljajo s komično hitrostjo. Ko praznuješ novo leto, se zdi, da naslednji teden planiraš že novega. Ampak tako je, rutina. Ta naj bi, glede na raziskave, bila odgovorna za takšno percepcijo časa. Ko se naši možgani ujamejo v rutino, ponavljanje, čas dojemajo drugače.
Čez Črnivec in nazaj
Letos sem se kolesarjenja lotil malo drugače in namesto vedno istih, kratkih in posledično dolgočasnih poti, skušam odkriti še kakšno novo. Na kolesu se hitro nažreš ponavljanja po vedno istih poteh pa če je ta še tako atraktivna; tako kot se v življenju nažreš vsega kar brezglavo ponavljaš – razen pizze. Letos sem skušal, oziroma še skušam, simpatizirati z idejo o pogostejših daljših kolesarskih izletih. Seveda je predstava o dolžini poti relativna glede na posameznika in njegovo pripravljenost. Čez Tuhinjsko dolino sem se ponavadi peljal le v dveh primerih. Prvi je, ko smo se dolgo časa nazaj vozili v Savo Kranj, kjer smo kot študenti izvajali remont pogorelega dela proizvodnega obrata. To je pomenilo, da so nas pač porabili za najbolj duhomorna in usrana dela, kar si jih lahko predstavljaš. Druga priložnost pa je izhodišče v gore iz Doma v Kamniški Bistrici. Na Grintovec, Kamniško sedlo … Ok, obstaja še tretja, hlajenje nog v izviru Kamniške Bistrice ob zatohlo vročih poletnih dneh.