Zakaj d fak bi 24ega marca še vedno padal sneg!?
Vodnjak res nima dna? – Svetovni dan voda
Ni! Samo 1% od vseh svetovnih voda, je pitne vode. Ta 1% mora zadostovati za 7 milijard ljudi. Danes je svetovni dan voda. Voda se nam zdi nekaj popolnoma samoumevnega. Nekaj česar ne more zmanjkati in bo tukaj za nas vedno. Kadarkoli se nam bo zahotelo. Vedno bomo odprli pipo in si v kozarec natočili čiste, pitne vode. Samo to poznamo. Vemo, da je ponekod zgodba drugačna a mi je nismo doživeli tako, da nam je neznanka. Uporabljamo jo za umivanje, pranje, splakovanje WC-jev, pranje avtomobilov itd. In to seveda s pitno vodo. Kot, da ne gre za nič posebnega. Z nafto na primer, ravnamo veliko bolj ekonomično pa čeprav te ne potrebujemo nujno za preživetje. Milijone litrov jo pošljemo v kanalizacije vsak dan, pitne vode. Ker smo dobro nategnjeni s strani medijev, vodo kupujemo v plastičnih flaškah saj mislimo, da je boljša.
Continue reading “Vodnjak res nima dna? – Svetovni dan voda”
O ciljih
Moram priznati, da me tale letošnja zima že pošteno pizdi. V bistvu sploh ni več zima. Nisem navajen takšnih razmer ob tem letnem času. Moje telo ni grajeno za takšna presenečenja. Doživi šok in izpljune ves gnev v obliki tečnobe. Ampak sneg je menda mimo. Vsaj tako pravijo vremenarji. Želim jim verjeti. Prihajajo pa deževni dnevi. Dnevi, ko bomo doma posedali in poležavali. Idealni čas za branje knjig, odkrivanje nove glasbe itd. Je pa tudi idealni čas, da razmišljamo o ciljih, ki bi si jih letos lahko zadali. Tudi tiste, ki so že leta ali desetletja nekje v naših glavah pa še vedno niso prišli do realizacije. Deževni dnevi so idealni za sanjarjenja in planiranje.
Življenje gre naprej
Takšni zapisi res niso v moji navadi …
Kar nekaj časa si v globokem spancu. V tisti prijetni dremavosti brezskrbnosti. Toplina, bližina, zaupanje in vse kar spada zraven. Kot v maternici. Zdi se, da je to to. Zdi se skoraj tako, kot, da se življenje tukaj ustavi in obstaja v nekem trenutku. Počasi zbledijo interesi, ki so nekoč obstajali. V bistvu ne izginejo, samo prave motivacije ni. Fokus se obrne na druge reči. Roka ti potuje skozi lase in ti gladi dušo vedno, ko jo potrebuješ. Prsti drsijo po koži in dajejo občutek brezskrbnosti. Dnevi postanejo precej rutinski, ampak ni ti preveč mar. Več, da bi lahko bilo malce več akcije a je v balončku prelepo. Veš, da bi bilo bolje za oba. Čas mineva, prihajajo nove pomladi, nove zime in nova poletja. Um je stabilen in tudi on uživa udobje brezskrbnosti.
Nasvidenje in ne adijo
Utrip srca čutim v grlu. Letim po zasneženi poti, po kateri sem hodil že kot otrok. Po kateri sva hodila tudi skupaj. Letim kolikor lahko, da bi se z njo čimprej soočil, čeprav si želim, da bi čas obstal. Adrenalin mi preplavlja telo, megli mi razum. Moj instinkt ve kaj se pripravlja. Iščem besede, ki bi lahko preprečile najhujše. Globoko v sebi se zavedam, da ne morem nič spremeniti, vem, da jo tukaj vidim zadnjič. Vidim jo tam v daljavi, ob cesti. Počasi hodi nasproti. Čeprav je ne vidim razločno, lahko rečem, da je nekaj hudo narobe. Moji koraki se ustavljajo. Srce postane še bolj nemirno, dihanje postane oteženo. V oči hočejo vdreti solze a se na vse kriplje trudim, da jim ne pustim na svobodo. Želim si, da bi lahko čas previl nazaj, da bi ga lahko ustavil. Sekunde se zdijo ure. Ubija me pogled nanjo. Počasi se ji pribljižam. Zagledam jo pred seboj v vsej tej žalosti. Zavedam se, da jo ne bom videl več dolgo. Misli mi norijo in ne dovolijo priznati tega dejstva. Duša se ne more sprijazniti. “Vse bi lahko popravila, vse bi lahko uredila … Vse se, da popraviti, ni je stvari skozi katero ne moreva. Nepremagljiva sva skupaj …” Vse to leti iz mojih ust skoraj nezavedno v obupu, v tej prekleti agoniji, ki jo sedaj čutim. Besede se slišijo skoraj nerazločno. Letijo s svetlobno hitrostjo. Želim ti povedati miljon besed v enem kratkem stavku. Želim ti povedati kako zelo rad te imam. Zavedam se, da je odveč, da je prepozno. Govori mi besede, ki mi režejo dušo, nočem jih sprejeti. Njene solze režejo skozi moje srce kot kislina. Napetost v prsih samo še narašča. Nato spoznam, da je njena odločitev končna. Toliko stvari bi jo še želel vprašati a ne morem. Morem stran. Moram zbežati od tu. Ko odhajam se mi zdi, da za seboj puščam življenje. Vse se podira. Ozrem se nazaj in jo vidim kako izginja v daljavi. Ko hodim je glava polna misli. Neurejenih in nesmiselnih. Sedaj sem sprejel. Morda je tako bolje. Življenje gre naprej. Težko je a že mora tako biti. V teh besedah iščem notranji mir, uteho in tolažbo. Patetično? Ni mi mar.