Sedaj pa nisem pisal že kar precej časa. Po pravici povedano, imam že kar malce slabo vest. Tole je eno najdaljših obdobij brez pisanja bloga. Shame on me. Ampak poletje je, so še druge stvari. Kaj se je dogajalo v zadnjem času? Kar precej. Precej je bilo aktivno, šporno in zabavno. Prisegel sem si, da bom vedno znova odkrival nove navdihe, nove strasti in nove izkušnje. Zato imam tudi toliko hobijev. Sem eden tistih revežev, ki se hitro navdušijo in jih veseli veliko stvari. Zakaj revežev? Ker na takšen način nikoli v nečem resnično ne blestiš. Nikoli se določeni zadevi 100% ne posvetiš. Skačeš med različnimi aktivnostmi, ker želiš vse. Se ukvarjati z vsemi saj v vseh vidiš navdih. Od fitnesa do gorskega kolesarjenja, pa od fotografije do pisanja. Ni, da ni. To ima tudi svoje prednosti. Recimo to, da se na vse do neke mere spoznaš in si precej razširiš splošno razgledanost in obzorja. Je pa tudi slabost, kot sem že omenil, nikoli nisi 100% v nečem.
Na Stol
“Srečno rajžo fanta!” je rekel starec, ki je pred svojo hišo užival v sončnih žarkih in čudovitem pogledu na hribovje. Rajža! Tomaž je kmalu pričel mrmrati pesem o študentu, ki gre na rajžo …
Zgodaj zjutraj sva startala proti Kobaridu. Proti predelu naše ljube Slovenije, ki je meni tako zelo všeč. V bistvu so mi tukaj tudi najlepši kraji pri nas. Veselil sem se, da grem spet v to smer. Kljub optimistični vremenski napovedi za obljubljeno lepo vreme je v meni obstajal kanček dvoma, ko sem med vožnjo po avtocesti opazoval goste oblake, ki se kopičijo. Bolj, ko sva prihajala proti cilju, večja se je zdela oblačnost. Nekaj malega tudi dežja. Ampak vremenarji so tokrat imeli prav in zares bi se uštela, če jih nebi poslušala. Ob prijetni glasbi in klepetu sva počasi prispela do Kobarida kjer sva se na hitro ustavila še na obvezni kavi, potem pa na pot.
Mono čajanka
Sonce je ravno prav nizko. Tako nizko, da okolico obarva s tisto čudovito zlato barvo, ki jo lahko pričara samo on. Zlata ura je. Ljudje povsod na okoli živahno proslavljajo bližajoč konec dneva. Zadnje urice predno se odpravijo domov, nazaj k svojim dnevnim rutinam. Prijeten zvok neštetih glasov, ki dušijo eden drugega. Tudi, če se potrudiš in se za trenutek želiš preleviti v radovedno staro mamo in vleči na ušesa, ti ne uspe. Neskončna naključnost jih dela anonimne in nerazumljive. Lahko poveš, da je okrog sreča, dobra energija. Filter zelenega čaja v skodelici vroče vode je tam že občutno predolgo. A naj ostane še nekaj časa. Ne moti me. Bolj zanimiv je gospod, ki hudomušno, s skorajšnjim začudenjem razbira tiskane vrstice iz dnevnega časopisa. Iz ozadja intervalno sili vonj po kanalizaciji in reže sinuse. Narava se trudi, da bi ugodila in odpihne grdobo stran. Ljudje so zanimivi. Narava je zanimiva. Nešteto spremenljivk. Nešteto zgodb.
Lov na kolesarje
Že nekaj let sem ljubitelj gorskega kolesarstva. Rad sem v stiku z naravo in rad sem aktiven, zato je gorsko kolesarjenje ena izmed mojih najljubših aktivnosti. Zavedam se, da Slovenski narod goji posebno, čustveno, bolestno navezanost na svoj košček grude. Slovenci zelo radi poudarjamo “to je moje!” Kot otrok sem bil mnogokrat “napizdjen”, ko sem tekel čez kakšno tuje območje v naselju. Bog ne daj! Po moji zemlji ne bo nihče ril. Seveda je vedno ostalo v domeni verbalnega napada. Nikoli pa si nisem predstavljal, da bi bili ljudje zaradi tega pripravljeni človeka tudi umoriti. Da, umoriti! Močno me je pretresla novica, da po naših gozovih nastavljajo pasti za gorske kolesarje. Za LJUDI! Niti pasti za živali ne podpiram, kaj šele za nič hudega slutečega kolesarja, ki se kakšen lep vikend pač odpravi s kolesom v naravo.
Masters of Dirt 2013 – Ljubljana, Stožice
Sam sicer ne lastim motorja in se s temi zadevami niti ne ukvarjam. Rad pa gorsko kolesarim kjer zadeve velikokrat postanejo adrenalinske, zato so mi všeč takšne in drugačne predstave na dveh kolesih. Nisem vedel, da se je omenjena predstava pri nas že odvijala. Letos je prvič nastopal tudi Slovenec, Aleš Rozman. Zadeva se je odvijala v Stožicah in bila precej zanimiva in atraktivna. Od dih jemajočih deklet do ekstremnih akrobacij. Na motorjih, 4 kolesnikih, kolesih in motornih saneh. Prevladoval je vonj po pivu in bencinu :). Če sem iskren sem pričakoval, da je dvorana v Stožicah bistveno večja. Zato sem pričakoval tudi drugačno sceno. Ko sem gledal posnetke iz Dunaja je bila to čisto neka druga stvar. Ampak ok, show je vseeno bil fenomenalen. Tudi sami nastopajoči so izjemne face. Cena karte je bila kar zasoljena – 30 eur. VIP pa bistveno dražje.
Continue reading “Masters of Dirt 2013 – Ljubljana, Stožice”