Rad imam deževne dni. Seveda samo občasno. Tako zasanjani so deževni dnevi. Gledaš skozi okno in opazuješ kako kaplje polzijo po steklu, kako se v lužah tvorijo kaotični vzorci. V topli postelji prisluhneš simfoniji deževnega orkestra kako neusmiljeno kaplje tolčejo razmočena tla, staro streho, bežoče pešce … Odpeljejo te v sanjavo stanje, ko so misli mirne. Ko dežuje vsi hitijo, vsem se mudi, ulice so prazne in umirjene. Ob pločnikih tečejo mini potoki in se zlivajo v skrivnostne kanale. Avtomobili se leno pomikajo po cestah gor in dol, sem in tja. Iz izpuhov se lenobno vali sivi dim. Njim se nikamor ne mudi. Sedeči v avtu prav tako uživajo v zvokih dežja, ki jim tolče po strehah. A veš tisto, ko se pelješ z avtom, radio je nastavljen ravno prav glasno, komad je ravno pravšnji, dež pa neusmiljeno pada po strehi avtomobila. Stojiš na rdeči in zasanjano opazuješ kako kaplje na šipi spreminjajo barvo, ko jih nežno prebada svetloba semaforja. Naj še pada, vsaj še nekaj časa, naj si glava počije.
Do Zagreba v ZOO
Bila je precej lepa sobota in resnično mi ni bilo za poležavati doma. Sedaj, ko so končno prišli topli in sončni dnevi, mi vzbudijo slabo vest, če jih kolikor toliko ne izkoristim. In ni lepšega kot potepanje. V živalskem vrtu sem bil do sedaj samo v Ljubljani, pa še to samo dvakrat kot rosni otrok. V spominu mi je več ali manj ostala samo koza, ki sem jo božal in potem smrdel ravno tako kot ona. Sicer sem bil v enem tudi v Egiptu ampak tistemu ne vem, če lahko rečemo živalski vrt. Prej koncentracijsko taborišče za živali. Malce čudno, ampak v Zagrebu kot mestu sem bil prvič. Glede na to, da je njihov živalski vrt precej znan bi pričakoval malce več oznak kako do njega priti. Če si v Zagrebu prvič, ga je precej težko najti. Sedaj vem, samo nasproti Dinamo stadiona.
Nazaj v 8.b
Sedeč v udobnem kavču sva z mamo prijetno krmljala. Sproščen, pomirjujoč “small talk”. Po ne vem kakšnem naključju naju je zaneslo na našo davno, osnovnošolsko valeto katero si bom dobro zapomnil saj smo jo jaz in moji prijatelji lep del preživeli v ravnateljevem kabinetu. Bili smo precej pobalinske narave. V spominu mi je ostal še en dogodek iz valete. Brali so moj zadnji spis, ki smo ga pisali pri uri slovenščine. Brali so ga pred vsemi. Starši, sošolci, učitelji … vsi. Spomnim se kako zelo nerodno mi je bilo. Tistih nekaj besed je poželo precej pohval, ki jih kot malce uporniški pubertetnik rad slišiš. Žilico za pisanje vem, da sem vedno imel in da mi bruhati besede ni bilo nikoli težko. Še posebej nerodno mi je bilo, ker del spisa bil precej čustvene narave. Kot fant, ki je prišel v puberteto je to najmanj kar želiš, da bi vsi poslušali o tebi. Ampak mi je laskalo. Bil sem ponosen. Ponosna sta bila tudi starša do trenutka, ko sta bila poklicana nazaj v šolo zaradi vragolije, ki smo jo zakuhali hehe.
Leto 2013
Proti koncu tekočega leta sem pisal bore malo. Imam kar slabo vest. A kot vsako leto, bom tudi tokrat malce pred novim letom objavil nov zapis. Sedaj je že to nekakšna tradicija. Skoraj ne morem verjeti, da je leto že skoraj naokoli. Definitivno se mi zdi, da mi je tole leto do sedaj najhitreje minilo. Zgodilo se je kar precej stvari. Tudi malce večji življenski preobrati. Ampak vse je del življenja in vse se zgodi z namenom. Vsaka akcija ima svojo reakcijo in v življenju to prekleto dobro drži. Vsaka poteza, ki jo naredimo, pa naj bo še tako banalna, se bo nekoč in nekje manifestirala v nekakšni reakciji. Mnogo sem se naučil, mnogo sem spoznal. Leto 2013 mi je dalo par koristnih lekcij. Precej bolje sem spoznal tudi sebe.
Jesen je tu
V bistvu je že skoraj zima. Ko sem pisal ta zapis je bila še zgodnja jesen ampak nisem objavil. :)
Ma ja. Jutra so že precej hladna. Iz postelje se ne, da več s takšno lahkoto kot se je to dalo še dober mesec nazaj. Postelja vedno bolj spominja na topel brlog v katerega se zakoplješ in kinkaš v udobju. Prisegel bi, da je je prejšnja leta listje tak čas bilo že precej bolj obarvano. Kratki rokavi pridejo v poštev samo še v fitnesu, kopalke in kratke hlače so pospravljene do naslednjega leta.