Če bi mi še pred nekje dobrima dvema letoma rekel, če grem v kino, bi te po vsej verjetnosti zavrnil. Kino sem obiskoval res izjemoma. Nisem štekal ljudi, ki hodijo v kino. Zakaj za vraga bi šel v kino? Sediš v stolu, ki ima po navadi okoli premalo prostora in si lomiš noge. Obisk WCja je mora, saj naletiš na neodobravajoče vokale, ko ljudje protestirajo proti tvojem početju saj jim zakrivaš pogled. In po navadi seveda zamudiš kakšen dober del filma. Pavze žal ni. Razne prigrizke moraš v dvorano švercati, razen, če jih za višjo ceno kupiš kar od kina. Ali kokice ali pa šverc. Potem je tukaj še možnost, da naletiš na blebetajoče najstnike, ki ne morejo nehati komentirati in se bedno smejati brez razloga. Ti mi gredo najbolj na kurac. Aja, in sedeti moraš poleg neke XY osebe. Nočem sedeti poleg XY osebe. A ni lepše doma, v postelji ali pa na kavču. S hrano po svoji izbriri, s tipko za pavzo na daljincu in WCjem nekaj korakov stran.
Za malico v oblake
No, ne ravno v oblake, blizu njim pa. Ko je nastopil čas za malico, smo namesto jesti, skočili v avion in v višave. Najprej sem moram Simonu zahvaliti za čudovito doživetje. Videti svoj kraj in svoj dom iz pričje prespektive je res nekaj čudovitega. Bilo je malce treme zaradi mojega straha pred letenjem, a ko se je let začel je bilo ok. Spomnim se kakšno tremo sem imel preden sem prvič sedel na letalo. Pravzaprav sem na letalo prvič sedel precej pozno. Leta 2011, ko smo šli v Egipt. Takrat me je trema precej zdelala. Strah me je bilo dejstva, da bom 11 km v zraku brez vsakega vpliva na to kar se dogaja. In spomnim se, ko se je letalo pričelo vzpenjati, tistega čudnega občutka. Veliko ljudi ga obožuje jaz pa nisem ravno največji oboževalec. Še hujše pa je spuščanje. Ta občutek mi je precej grozljiv. A je v majhnem letalu povsem drugače. Simon je za nekaj sekund letalo naglo spustil. Vzelo mi je sapo! Doživel naj bi nekje 0,5 G. Kako zgleda 0 G sploh nočem vedeti :). Obutek je bil hkrati nor in grozljiv. Tanji je bil samo nor. Mislim, da sem naredil prav, ko nisem prej ničesar jedel. Naredil sem tudi nekaj fotografij. Škoda samo, da je bilo malce megleno.
V obzorju somraka
Moral bi končno ponovno redno začeti s tekom. Prebral sem super knjigo na to tematiko, a še vedno premalo močno, da bi me resno zazibala in pognala v dir čez drn in strn. Vsak dan planiram tek za naslednji dan. Moral bi se spraviti v ftnes. Prelagam že kar nekaj časa. A jebi ga, ko je tako lepše sedeti v udobnem kavču in se leno poigravati z mislijo oziroma ideji o fitnesu. Planirati je vedno tako zelo fajn. Spraviti se k stvari pa je povsem druga zgodba. Končno bi moral do konca prekolesariti tistih magičnih 1000 km. Imam jih nafuranih že nekaj preko 900 a je za tistih slabih sto sedaj tako težko spraviti rit nazaj na sedež. Hudiča, kolesaril nisem že od Salzkammerja. Več bi moral v hribe. Na kakšnega takšnega, ki ga še nisem obiskal. Morda bi kakšen nov gadget pomagal? Mogoče pa res. Moral bi jesti bolj zdravo a kaj, ko se je lažje filati z junkom. Moral bi večkrat pisati na tale moj blogec. Pisati je fajn, zabavno. Zakaj torej več ne pišem? Ne vem. Mogoče celo za to, ker se kakšen mesec ali dva nič kaj ne dogaja. Nič kaj novega. Fotografirati bi moral malo več! Zakaj ne? Aja točno, nimaš pravega navdiha in prave volje. Čakaš na svoj trenutek. Bom jutri.
Christopher McDougall – Rojeni za tek
Na to knjigo sem naletel oni dan v Ljubljanski Mladinski knjigi. Že takoj, ko sem prebral opis sem vedel, da jo želim prebrati. Kar se tiče gorskega teka in ultra maratonov, sem bil vedno zelo ponižen in s spoštovanjem gledal na ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Izredno zanimivo mi je brati oziroma poslusati njihove zgodbe (Jure Robič). Potrebno je veliko discipline, predanosti in morda tudi notranjega miru.
“Zakaj me bol stopalo” je bilo vprašanje, ki je vodilo v začetek te izjemne dogodivščine in je na nek način krivo za nastanek te knjige.. “Zakaj me boli stopalo? Ker ti tek škodi. Zakaj mi tek škodi? Ker te boli stopalo.” Takšne odgovore je avtor dobival s strani vrhunskih športnih zdravnikov, ko je potožil, da ga močno boli stopalo, kot posledica teka. Ta vprašanja so avtorja peljala v iskanje Caballa Blanca, v skrivnostni svet starodavnega plemena, ki živi v vrhovih popolne divjine Bakrenih kanjonov v Mehiki. Plemena Tarahumare. Caballo Blanco je bil belec iz Kalifornije, ki se je podal na pot globoko v Bakrene kanjone, da bi živel med Tarahumarami. Njegova goreča vizija je bila organizirati dirko na ozemlju Tarahumar.
Sončna sobota na Krnu
Očitno je moje pritoževanje zadnjič pomagalo. Narava nas je blagoslovila s celim sončnim vikendom. Že v petek sem razmišljal kam bi jo lahko mahnila z Nušo. Vremenska napoved je bila fenomenalna, temperature super ugodne. Po koncu službe sva se hitro odločila, da jo mahnema v Kobarid. Šla sva v petek in prespala v avtu :). Cilj za soboto je bil Krn. Ker sva prespala v Kobaridu, sva tako lahko štartala že zjutraj. Tokrat sem na Krn šel že drugič. Štartala sva na Planini Kuhinja. Po tej poti smo se s kolegi pred leti spuščali iz Krna navzdol. In spomnim se kako mučno je bilo spuščanje, ki se ni in ni hotelo končati. Ampak takrat smo imeli že precej kilometrov v nogah.