Ta zapis sem sicer spisal že teden dni po Pragi a sem ga zaradi lenobe dokončal skoraj dva meseca kasneje. Zato je tudi celoten opis verjetno nepravilen glede časovnega okvirja. Nejc je prišel v trideseta in se s tem pridružil ostalim, ki brcamo skozi novo desetletje. Namesto pijančevanja in razvrata v kakšnem gasilskem domu, si je zaželel trajnejšo in lepšo izkušnjo. Za nekaj ožjih prijateljev je organiziral izlet v Prago. Ni ravno vsakdanji način praznovanja jubileja. Se je pa definitivno izkazalo kot dobra ideja. Ko sem že ravno pri Nejcu, mu še enkrat želim vse najboljše, kaj pa to je, ve najbolj on sam. Sicer so bile ideje za številne druge destinacije a je na koncu zmagala Praga. Tudi sam sem navijal zanjo. Že od nekdaj sem jo želel obiskati. Mesto z izjemno zgodovino in čudovito arhitekturo, seveda pa tudi z zavidanja vrednim nočnim življenjem. In ker sem pivec piva je to na nek način rajska dežela. Ker torej ni šlo ravno za neko ekskurzijo, foto vikend, ne bom dolgovezil o znamenitostih ampak se bom predvsem osredotočil na našo vikend izkušnjo.
Kamniško sedlo
Srečno 2019
Zdaj, ko sem izbrisal Facebook in objav ne delim več je obisk zanemarljiv. Upam, da to sploh kdo prebere. Seveda pa to ne pomeni, da bom premehal s pisanjem. Nasprotno, v letu 2019 se bom potrudil, da bom pisal več, upam da veliko več. Če sem odkrit, leto 2018 je bilo eno bolj stresnih in dramatičnih. Pride čas, ko se zdi, da se sranje samo kopiči in potem je rado tako, da to kar dežuje po tebi. Ni bilo tragedij, bila pa so razna sranja iz različnih smeri. Na trenutke je bilo precej utrujajoče. V koncu 2017 sem nabijal kako bo prihodnje leto najboljše sploh. Verjetno so bile želje slišane narobe hehe. Ampak, več ali manj se je vse spravilo v red in leti po pravi poti naprej. Seveda pa ni bilo le drame, bilo je tudi precej čudovitih trenutkov. Z družino, prijatelji, sodelavci … Nasploh moram ponovno poudariti kako srečen sem lahko, da imam življenje kot ga imam.
Danes je Silvestrovo. Zanimivo, letos bomo vsi več ali manj doma, z družinami. Po svoje je tako tudi prav. Če sem odkrit mi december že preseda in komaj čakam, da preidemo v novo leto in se vsa ta praznična histerija poleže. S prvim pa bom začel močno. Jutri odletim svoj prvi pol maraton v letu 2019. Konec leta pa, upam, svoj prvi maraton sploh. Ja kičasto se zdi; vsak drugi že leta te maratone, triatlone in Ironmane, ampak fora je drugje, v osebnih zmagah. Malih zmagah, ki te delajo močnejšega.
Želim vam plodno in vsega lepega polno 2019.
Srečno!
Pogled iz Mrzlice
Na Mrzlici sem bil že kakšni dve uri prej. Čakal sem sončni zahod, tisto lepo svetlobo, ki bi osvetlila Alpe in in naredila lepo, ne pa tudi kičasto podobo.
Ker je zima, je okolica precej turobna in dolgočasna, sem moral poiskati drugo kompozicijo. Še dobro, da je naneslo tako. V oči so mi stopile plasti, ki so se tako lepo zlagale. Hrib za hribom, iz popolne črnine v ospredju, do skoraj beline v ozadju. Vmes pa meglice, ki so prerezale s sivino. Barve v tem primeru niso doprinesle ničesar, ne grejo k tej fotografiji. Še posebej, ker so prevladovali samo hladni toni.
Savinjska figova marmelada
Oni dan sem bil na obisku pri starših in zdolgočaseno posedal v kuhinji, ko je mama nenadoma na plan navrgla sveže fige. Domače, konec oktobra bo, Savinjska dolina, domače fige? Menda figovec na vikendu že daje prve prave rezultate. Nato pa se oglasi še foter, ki prenaša ponudbo soseda, da naj pridemo nabrat še k njemu, ker da bodo drugače šle nazaj v zemljo. Lep sončen dan, pa smo šli. Domov sem prišel s skoraj do polovice napolnjenim Jupolovim vedrom zelo zrelih fig. Že med obiranjem je bilo jasno, da pojesti jih pač ne moremo. Nekam jih je treba dati, pa jih dajmo v marmelado.