Saj ni res, pa je. Danes je natanko 30 let od kar sem prišel na svet. 30 let! Leto 1985 je že tako prekleto daleč. Mislim, da me daje rahla eksistenčna kriza. Ne upam pomisliti kako bo pri petdesetih. Trideseta mislim, da predstavljajo neko obdobje v življenju človeka, ko ta odraste, ko se od njega določene stvari pričakujejo in se od njega pričakuje odgovornost. V tem obdobju se že skoraj spodobi imeti kakšnega otroka in imeti jasne vizije ter cilje. No, pri meni ni ravno tako :). Še vedno sem precej otročji in razigran, še vedno nimam otrok (ampak počasi bo tudi to) in še danes, lahko priznam, da nimam jasnih dolgoročnih vizij in ciljev. Imam le nekašne smernice, osnutke željene prihodnosti. Ne živim ravno iz dneva v dan, prej iz meseca v mesec, ali še bolje, iz leta v leto. Dolgoročnih planov nikoli nisem, in jih nikoli ne bom delal. Naučil sem se, da je življenje precej nepredvidljivo in nikoli ne veš kaj te preseneti. Tudi pričakovanja imam rad na minimumu. Tako si v življenju bistveno manj razočaran. 30 je torej tista neka meja, ko človek odraste, se poslovi od dvajsetih, od mladostništva. Seveda je to še vedno le številka in poleg simbolične, nima neke prave vloge oziroma veljave. Je nekaj kar si je izmislil človek. Ampak mislim, da sem do sedaj v življenju kar lepo prišel skozi. Ne rečem, lahko bi dosegel tudi več, a že ni bilo prave želje in namena. Sem skromen in mislim, da imam srce na mestu. Menim, da sem dober človek. Manjka mi nič, nasprotno, ko pomislim, imam prekleto lepo življenje. No, le par kilogramov bi lahko dal dol.

Continue reading “30 let mojega obstoja!”