Migrant vol.2

Izjemno praktično, ne pa tudi nekoliko zaskrbljujoče je dejstvo, da lahko vso svojo imovino, ki jo lastim, spravim preprosto v prtljažnik svoje male Merive. Skoraj z začudenjem sem strmel v prtljažnik, a mi je bilo všeč in osvobajajoče. Ne kupčkam krame in ne pustim, da bi postal suženj prenasičenosti, mogoče celo materjalist.  Dobro se mi je zdelo. Pri teh letih bi se, ozirajoč na splošna družbena pričakovanja, vedno agresnivnejšo zapravljalno kulturo in predvsem definicijo uspeha, od mene pričakovalo, da bom lastil precej več razne krame. Tudi avto bi moral biti boljši! Že pred časom sem do neke mere prenehal nasedati brutalni potrošniški gonji, ki daje občutek, da človek vse potrebuje in ga le brezglavo zapravljanje za različne stvari, ki jih dejansko ne potrebuje, lahko resnično osreči. Od mačete, ki jo prodaja Bear Grylls, hladilnika, ki ga krasi Ronaldova podoba, pa tja do ducata ali več parov hlač, ki delajo zmedo v omari in katerih v večini ne bom nosil. Pred časom sem doniral skoraj polovico svoje garderobe in stran zmetal ogromno reči, ki jih nisem zares uporabljal. Vse kar nase nisem dal v roku pol leta je šlo stran. Velikokrat je manj v resnici več in resnično osbobojujoče je, ko se ne utapljaš v oceanu neskončne izbire katero imamo ljudje tako zelo radi. Prekleto, diši mi minimalizem.

Morda bi sedaj moral že celo lastiti kakšno nepremičnino, saj je v slovenstvu skoraj ključnega pomena, da vsak lasti svojo nepremičnino. Uspeh hodi z roko v roki z nepremičninami. In večina vprašanih na vprašanje, kam bi vložili denar, če bi zadel milijon evrov, bo več ali manj izstrelilo svojo odločitev, da seveda v nepremičnine. Le te so varna in vredna naložba.

Continue reading “Migrant vol.2”

Dobra deževna nedelja

V soboto sem zaspal že malo pred polnočjo. V soboto! Če bi mi kdo pred časom rekel, da bom kdaj v soboto zvečer spal že pred polnočjo, bi mu rekel, da ni čisto pri sebi. Ampak v zadnjih nekaj mesecih sem si bioritem kar pošteno uredil. Imam končno nek red. Spat hodim po navadi okoli enajste ure, ali pa še celo prej. Prenehal sem tudi s spanjem v pozno dopoldne, ali celo popoldne. Sicer je spati prekleto lepo, a je vseeno škoda dneva in ga pol prespati. Zbujam se nekje ob osmi uri zjutraj. Še vedno pa se kdaj zgodi, da tudi zategnem, seveda. Ne gre ravno za novoletne obljube, prej za slabe izkušnje iz preteklosti. Nekaj let nazaj sem imel konkretne težave s spanjem, ki so me morile kar nekaj časa. Od takrat naprej imam drugačen pogled na spanje. Izredno cenim dober in kakovosten spanec ter se zavedam njegovega pomena. Prekleto dobro vem kako hudo je, ko ti spanca kronično primanjkuje in telo kriči po pravem počitku. V soboto zvečer sem po tihem planiral – ker me je končno nehalo boleti grlo – kakšen dober tek v nedeljskem dopoldnevu. V nedeljskem deževnem jutru je hitro postalo jasno, da iz tega ne bo nič.

Continue reading “Dobra deževna nedelja”

Dosjeji X ponovno odprti!

Leta 2007 se je agent Fox Mulder – po nekajletnem oddihu od zaprtja Dosjejev X – odločil stopiti na divjo stran in se za nekaj sezon prelevil v hedonističnega pisatelja Hanka Moodyja, uživača, ki ni jebal žive sile. Junaka, katerega nas je oboževala verjetno velika večina mladih moških zahodnega sveta. Bil je ikona, topshit. Predstavljal je vse, no skoraj vse, kar si mladi samec lahko želi. Imel je enormno karizmo in šarm, bil je oborožen s simpatičnim,  provokativnim, a vedno zapeljivim in nalezljivim humorjem. Imel je nekaj denarja, starega Porscheja 911 in goro žensk katere so pred njim padale na kolena. Otepati se jih je moral! Njegov najboljši prijatelj pa je bil njegov manager, ki je spretno skrbel za biznis in prenašal vse njegove muhe. To, da je bil alkoholik, ni bil sposoben zdržati normalne zveze, imel probleme z drogo in bil nasploh v razsulu, dajmo na stran. Saj veste kaj mislim … Govorim seveda o dveh serijah – ne vem zakaj o dveh – v katerih je blestel David Duchovny. Legendarni The X-Files in Californication. Gillian Anderson – agentko Scully, pa sem nazadnje videl v vlogi psihiatrinje v seriji Hannibal. Tudi super serija, precej temačna, morbidna in mogoče celo ostudna.

Continue reading “Dosjeji X ponovno odprti!”

Vojaško skladišče Bukovžlak

Bojda so ženske nekoč govorile, da fant, ki ni odslužil vojske ne bo nikoli postal moški.  Do neke mere je rečeno morda celo smiselno. Fantje so se naučili discipline, rokovanja z orožjem, tovarištva in ostalih zadev, potrebnih za uspešno ubranitev svoje rodne grude. Kako poskrbeti zase in svoje tovariše.   Današnjim moškim v tistem obdobju nebi bilo lahko. Kar zajetno število se jih nebi  klasificiralo v kategorijo moških. Ko govorimo o vojski pa seveda ne pozabimo tudi na pranje možganov, ubogljivost in poslušnost. Sledenju idejam in ideologijam oziroma ukazom pripadnikov visokih političnih(?) družb, neglede na to ali se z njimi tudi strinjamo. Ubogljivost in poslušnost je pri nekaterih šla skozi lažje, pri drugih malo težje. Tisti najtrdovratnejši pa so bili verjetno označeni za nesposobne služiti domovini in si kot bonus pridobili še  status vaškega posebneža, neaposobneža.  Verjetno. Sam nisem služil vojaškega roka, sem premlad. Pa bi ga, mi nebi bilo težko. Nič slabega ne vidim v tem, da mož zna rokovati z orožjem in braniti sebe in svojega sočloveka. Ne govorim o spopadih tipa ameriških misij proti terorizmu na bližnjem vzhodu.

Danes je mir nekaj tako samoumevnega, nekaj tako naravnega in neizpodbitnega, da si nas večina vojne niti v sanjah ne zna predstavljati. Velikokrat mi je stari foter pripovedoval zgodbe iz druge svetovne vojne, tiste o partizanih in nemcih, vse te grozote. Slišal sem jih že nešetokrat. A jebi ga, danes se ponavljamo o veliko večjih banalnostih, nepomembnostih.  Kako je nek tuj nogometni klub naredil to in ono itd.  Nekaj nepojmljivega se zdi, da mi o svojih izkušnjah z drugo svetovno vojno razlaga nekdo še živ, nekdo iz moje družine saj se zdi ta del zgodovine neskončno  dolgo nazaj. Živimo kot, da ni možnosti, da nekoč spet pride do spopadov. In ko bo prišlo – in nekoč definitivno bo – je bolje, da je človek vsaj malo pripravljen. Da ne podivja kot kura brez glave in zbeži v prvo hosto. S tipkovnico v roki in brez vsakega osnovnega znanja kako in kaj. Kako preživeti z ničemer. Ko kdaj pogovor v bifeju nanese na to kaj bi nekdo naredil, če bi prišlo do vojne jih večina ravnodušno odvrne, da bi preprosto zbežali v tujino. Na prvo letalo in gas v Ameriko. Že res, sliši se lepo, dvomim pa, da bi bilo tudi tako preprosto.

Continue reading “Vojaško skladišče Bukovžlak”

Kupil sem iPhone 6, pa je bilo vredno?

Prihajam še iz tistih časov, ko smo kot malinovci hodili prijateljem zvoniti in trkati na vrata, če smo se hoteli z njimi družiti, jih kaj vprašati itd. Ne bom trdil, da si takšnega načina komunikacije želim še danes, a je bilo nekaj romantičnega na tem. Če dotične osebe ni bilo doma ali pa ni imela časa, si lahko z dolgim nosom odšel nazaj domov in čez nekaj časa ponovno poskusil srečo. Ne, pri nas dolgo časa nismo imeli niti stacionarnega telefona in je to bila edina možna metoda. Potem je foter dobil svojo prvo službeno Nokio. Niti ne vem kater model je bil. Vem, da je bila zelo velik, z veliko anteno in namenjena samo klicanju. Dobil jo je službeno. O tem kako drage igrače so to takrat bile raje ne bom govoril. Ampak, lahko pa sem ga uporabil in mi ni bilo potrebno vedno tolči po vratah prijateljev.

Continue reading “Kupil sem iPhone 6, pa je bilo vredno?”