Naj bo enkrat za spremembo še malo v barvah. Tokrat je trajalo kar precej časa, da sem nabral nekaj slik, ki so mi dovolj všeč za objavo v to kategorijo. Preveč se otepam barve, ampak, ko pa mi je črno-bela pri srcu 😊. Nekako sem bil vedno mnenja, da močne, kičaste barve lahko gledalca distancirajo od same kompozicije, bistva določene fotografije. No, odvisno pa je seveda, kaj je bil namen določene fotografije. Tole je četrta serija.
Leto 2014, v grmovju sredi nekega Berlinskega blokovskega naselja, pa se ves zmeden ter omotičen, znajde sam Adolf Hitler – Ne dvomim, da ste natančno lokacijo njegove ponovne pojave, ugotovili že zdaj, pred ogledom filma, takoj, ko ste prebrali prvi del tega stavka. Sprva se čudi, kje za vraga so bojna letala, puške in bombe, SS in še kaj. Saj je še nekaj trenutkov nazaj bila Nemčija poplavljena z zavezniškimi silami. Kmalu spozna, da je Poljska zasedla dobršen del Nemčije. Zmeden postopa po modernem Berlinu in ljudje ga gledajo kot zmešanega vaškega posebneža, če že ne izprijenega uličnega komedijanta s slabim okusom za humor.
Kmalu se v njegovi družbi znajde TV producent, ki je v konkretni karierni krizi in nujno potrebuje dober projekt. V Hitlerju vidi izjemnega igralca in komika. Skupaj potujeta po Nemčiji, Hitler pa si počasi tlakuje pot do vrha ter sprašuje preproste ljudi o njihovih tegobah s sedanjo Nemčijo, se z njimi strinja in obljublja, da bo vse spremenil. Precej je komično delov, kot recimo kako se Hitler spoznava z moderno tehnologijo, internetom itd. Nekaj so celo vključevali parodijo na film Der Untergang – film o kapitulaciji Nemčije in zadnjih urah Hitlerja. Več zaradi morebitnega spojlanja ne bom pisal. Rekel bom samo, da gre za odličen Nemški film. O samih igralcih in Nemškem filmu ne bom pametoval, ker jih ne gledam prav pogosto niti jih nisem veliko videl.
Mislim, da sem odkril kaj je največji morilec motivacije, tistega občutka, da se nečesa držiš in vztrajaš. Prepričan sem, da so to v prvi meri prevelika pričakovanja in zaletavost. Najsibo to želja po izgubi nekaj kilogramov, oblikovanju telesa, želji po doseganju boljših rezultatov v kakšnem športu, službi … Verjetno več ali manj na kateremkoli področju v življenju. Saj je dejansko precej logično. Ljudje že od nekdaj bežimo stran od trpljenja, od ponavljajočih velikih naporov, drastičnih sprememb. Vem, da me bo v tem trenutku poskušal razsvetliti kakšen newagerski japi, ki bo rekel, da samo brutalni napori pripeljejo do uspeha, do veličine. Je res. Ampak dobro je, da najprej dopustimo, da tisto nekaj sprva vzljubimo do te mere, da v tem tudi uživamo. In skozi čas napredujemo in pričnemo uživati tudi v samem naporu ter vedno višje zastavljenih cilljih.
Kupiti specialko in jo že v samem začetku gnati uro ali dve, do filtra, bo kaj kmalu pripeljalo do odpora. Bežanje pred velikimi napori je vprogramirano v samo bit človeka. Nihče se ne zbuja vsako jutro in se blazno veseli crkovanja v naporih. Še posebej v teh časih, ko je vse poenostavljeno, lažje dosegljivo in se na vsakem koraku strmi k večji preprostosti in manjšemu naporu. Seveda nikakor ne želim povedati, da naj nekdo ne da od sebe najboljšega, ampak zgolj, da se – predvsem na začetku poti – stvari lotimo z zdravo mero zmernosti in realnimi pričakovanji. Za doseganje odličnih rezultatov pa se moramo vsake stvari seveda lotiti tudi z odličnostjo. Ampak verjamem, da ni vedno potrebe po “znoju, krvi in solzah” že v samem začetku neke poti. Ta v veliki večini privede prej do odpora kot do uspeha.
Ob nedeljah skoraj ni lepšega kot dober, malo intenzivnejši sprehod pred kosilom. Še posebej, če je ta v stiku z naravo in ob spremstvu ljubljenih. Hribov nisem vedno maral. No, bolje rečeno, nisem maral hoditi v hribe. Spomnim se teh mukotrpnih, osnovnošolskih pohodov, ko bi malodane raje bil v šoli kot pa brezciljno hodil v breg in se smilil samemu sebi. Stvar pa se je spremenila, ko smo s srednjo šolo prvič šli na Uršljo goro. Na vrhu sem se prvič počutil “povezanega” z naravo. Nek poseben občutek in od takrat naprej imam rad hribolazenje in naravo nasploh. Do Uršlje gore gojim posebna čustva in rad se vračam nazaj.
Tole sem sicer imel namen objaviti že decembra 2015, a iz ne vem točno kakšnih razlogov nisem. Do niti ne tako dolgo nazaj, sem poznal le “naša” klasična rebra. Tista, ki jih je naredila mama. Mesnata, z veliko špeha, ta velika. Ne vem kako bi se prav izrazil :). Recimo jim mamina rebrca. Ko so, po nešteto neuspelih poskusov restavracij različnih formatov, v Celju ponovno odprli gostilno Stari pisker, pa sem se spoznal še z najboljšimi hamburgerji daleč na okoli in rebrci. Spare ribs. Te so čisto druga zgodba od maminih klasičnih reberc. Spare ribs se od maminih razlikujejo po tem, da so bistveno manjše, manj špehnate in nasploh namenjene uživanju v obiranju. Stari pisker je ponudil odlične, meso je popolnoma brez napora odstopilo od kosti, bilo je nežno, skorja pa rahlo hrustljava in lepo zapečena. Posebno noto je dala še bbq omaka, katera je skozi proces pečenja čudovito karamelizirala in dodala sladko-dimasti okus. Poezija za brbončice. Cena takšne svinjske pregrehe je znašala nekje 8 evrov. Fer cena, za tisto obdobje. S časom so porcije kar precej oklestili.
