Kako vraga sploh začeti? V celem svojem življenju, bolj bizarnega leta ne pomnim. Začelo se je super, polno elana, nič ponovoletnih obljub ampak aktivno in usmerjeno. Že januarja sem dosti delal na renovaciji hiše kamor se imamo nekega dne z družino namen vseliti. Od razbijanja, elektro instalacij, hidroizolacij in vseh prekletih umazanih del, ki se jih človek lahko spomni, sem se jih lotil. V začetku leta sem prav tako nabavil nov bicikl o katerem nisem pisal nič. Predhodnika sem seveda prodal po tisti grdi nezgodi na Ćemšeniški planini. Ampak to moje ljubezni do kolesarjenja ni ustavilo. Namesto več pameti dodaj več hoda na vzmetenju, tako nekako. Specialized Stumpjumper, 2019 mislim da.
Continue reading “2021”2020
Toliko sem že iz rutine pisanja, da sploh več ne vem kako se lotiti. Včasih ni bilo tako težko. Kakšna ideja je šinila v misli in sem hitro zgradil okoli nje. Tudi besede so veliko lažje tekle. Je pa res, da že skoraj dve leti pišem dnevnik. Zdaj, ob koncu leta, pa pravzaprav ne vem kako začeti. 2019 je bilo zagotovo posebno leto, tudi precej viharno. Med drugim sem končno pričel z obnovo hiše v kateri bomo – če bo le mogoče – naslednje leto takšen čas, tudi živeli. Kar se pisanja bloga tiče, je bilo to leto porazno, pa roko na srce, ne samo to leto, že nekaj let. Da bom pisal več, ne bom obljubljal, se bom pa potrudil, da bi.
Na svoje – epilog
To, da sem bil zagotovo prepričan, da bom nekoč lastnik hiše v Petrovčah in tam živel, verjetno preostanek svojega življenja, ne morem ravno z gotovostjo trditi. Vmes sem imel različna obdobja, različne želje. Včasih mi je bila ideja zelo dobra, včasih malo manj. No, letos pa je prišel čas, ko smo pričeli več ali manj z gotovostjo in zagnanostjo delati na tem, da si tukaj ustvarimo svoj dom. To je vedno bil moj dom, zdaj bo naš dom. Priredili ga bomo tako, da nas bo do neke mere predstavljal. Vsak bo dodal delček sebe vanj.
Iz Trojan na Čemšeniško planino ter do UCC
Ne vem, če se že omenil, letos sem se s vso silo vrnil nazaj na gorsko kolesarjenje. Še več, skoraj bolj zagnano kot kadarkoli prej. Tudi kar se tiče pripravljenosti se zdi, da sem v super formi. Tako za vzpone, kot za spuste. Glede slednjih bi človek morda dobil občutek, da blefiram, ko pridem nekaj odstavkov naprej. Čemšeniška planina je tisti mogočen hrib, ki smo ga večkrat opazoval izpred službenega dvorišča. S svojimi 1120 metri deluje precej mogočno med ostalim nižjim hribovjem. Sicer je možnih več poti, izbrali smo tisto iz Trojan.
Continue reading “Iz Trojan na Čemšeniško planino ter do UCC”
34
Tako, če se že nisem v vsem tem času spravil nič napisati, sem zdaj primoran. Vsaj za rojstni dan se spodobi, kot to delam že od samega začetka. Upam, da bom v prihodnje pisal in slikal kaj več. Torej, 34. Je bilo kar pestro leto, minilo je kot bi mignil. Zdaj sem v tem nekakšnem skrajno odraslem in še vseeno nekako mladostnem obdobju, ko zadeve postajajo zelo resne, še vedno pa se trudim ohraniti tudi nekaj bebavosti. Zdaj delam na hiši. Ja, starša sta se že pred časom odločila, da bosta svoje penzije preživela v hribih, na lepšem, malo stran od vsega, vseeno pa ne čisto v izolaciji. Iz nekdanjega vikenda sta zdaj naredila konkretno hišo. Srečna sta, to je važno. Foter je mojster za vse, zato je ogromno naredil sam, ko pa je rabil še kakšnega fizikalca, je poklical tudi mene in še koga. Zares lepo sta si uredila.
Z Nušo in Nežo pa se naslednje leto vračamo v moje rodne Petrovče. V hišo kjer sem odraščal. Kot kaže, bom tam tudi nekoč preminul. Nekaj romantike je v tem. Sicer bo potrebna kar konkretne obnove in modernizacije, predvsem reorganizacije, da bo po najinih željah. Večino bom delal sam, pa foter bo kaj pomagal pri mojstrskih stvareh. Fasade in te zadeve pa seveda kakšen mojster. Zares se že veselim. Neverjetno kakšen zagon za delo človek dobi, ko enkrat dela zase. O hiši bom pisal več še kdaj drugič.
V mojem celem Kristusovem obdobju se je zgodilo ogromno stvari. Dobrih in lepih, pa tudi slabih in katastrofalnih. Je bilo precej divje leto. Vsak dan se zasačim kako sem ponosno-sentimentalen, ko vidim kako tamala odrašča. Kako vsak dan osvoji kakšen nov trik, kako me uspe na kakšen nov način nategnit, kako vedno bolj povezuje svet. Prava političarka bo. Naučil sem se soočati s trmo otroka do te mere, da mi je včasih celo simpatična. Ne poznam se več :). Neverjetno je, koliko jo imam rad. Neverjetno je, kako zelo lahko imaš nekoga rad.
Vrnil sem se tudi na gorsko kolo. Tudi o tem več drugič. Samo v tej sezoni, ki je še zdaleč ni konec, smo prevozili toliko novih in zanimivih poti, kot jih prej nisem v svoji celotni gorsko-kolesarski “karieri”. Kot že rečeno, gorca sem za nekaj let dal na stran. Odkrito povedano, ne vem zakaj. Zdaj doživljam novo kolesarsko renesanso.
Vse ostalo je super. Prijatelje imam super, družina je ok, več ali manj smo vsi zdravi, lepo preskrbljeni. Nimam se pravice pritoževati, dobro mi gre. 34 je sicer takšna nepomembna številka. Tista, ki gre neopazno mimo dokler štirica ne pade pred trojko in zajadraš v svojo novo obdobje štiridesetih.
Iskrena hvala vsem za lepa voščila, darila ter lepe želje. Sodelavci so me danes tako lepo nategnili, da jim še enkrat dajem kapo dol za izvirnost. Rad vas imam.