Življenje gre naprej

Takšni zapisi res niso v moji navadi …

Kar nekaj časa si v globokem spancu. V tisti prijetni dremavosti brezskrbnosti. Toplina, bližina, zaupanje in vse kar spada zraven. Kot v maternici. Zdi se, da je to to. Zdi se skoraj tako, kot, da se življenje tukaj ustavi in obstaja v nekem trenutku. Počasi zbledijo interesi, ki so nekoč obstajali. V bistvu ne izginejo, samo prave motivacije ni. Fokus se obrne na druge reči. Roka ti potuje skozi lase in ti gladi dušo vedno, ko jo potrebuješ. Prsti drsijo po koži in dajejo občutek brezskrbnosti. Dnevi postanejo precej rutinski, ampak ni ti preveč mar. Več, da bi lahko bilo malce več akcije a je v balončku prelepo. Veš, da bi bilo bolje za oba. Čas mineva, prihajajo nove pomladi, nove zime in nova poletja. Um je stabilen in tudi on uživa udobje brezskrbnosti.

Potem pa se tu in tam zgodi Življenje. Najprej te poči po glavi, da se sesedeš v kup razbitih sanj. Na čuden način uživaš v svoji bedi, ker nočeš, da spomin izgine. Hočeš ga zase. Mazohistično pozdravljaš sence preteklosti. Čeprav boli, je še vedno tu. V stanju šoka se utapljaš v sanjah in vse se zdi neresnično. Kot igra. Misli begajo in so neurejene. Vrtijo se v nekem čudnem vzorcu. Povsod iščeš obrise nekoga, ki ga več ni. Padeš v tisto prekleto brezno patetike. V sebi čutiš ogromno praznino. Globoko pogledaš v kozarec, da bi vse izginilo. Na pomoč pridejo tvoja družina in dobri prijatelji. Ceniš dobroto a vse tolažbe so odveč. V svojih mislih si vedno sam.

Počasi se zavedaš, da nič več ne bo tako kot je bilo. Počasi se delčki pričnejo sestavljati in celotna slika dobi smisel. Tragedijo sprejmeš in jo vzameš za svojo. Nato te Življenje brcne v rit. Da ti tisto malo zagona, da se pričneš pobirati, premlevati in graditi na novo. Zaveš se svojih napak in si predan, da jih popraviš. Zaveš se napak druge osebe in jih sprejmeš. Tokrat boš močnejši, modrejši in boljši. So kot obliži. Spravil se boš v pogon. Obudil svoje strasti. Vse kar je spalo se mora zbuditi. V dnevu želiš spremeniti svet. Potem pa opaziš, da bo moralo iti počasi. Ne gre z glavo skozi zid. Nič prehitevanja, nič siljenja in nič napačnih odločitev. Preteklost sili na plan ti pa se jo trudiš represirati. Jo pustiti tam še nekaj časa.

Dnevi minevajo ti pa se oddaljuješ. Praznino počasi polniš s svojimi strastmi. Zaveš se kako zelo srečen in hvaležen si lahko, da ti je bilo to življenje dano. Obljubiš si, da se ga boš trudil živeti po svojih najboljših močeh. Podobe te še vedno spremljajo kamorkoli greš a so prijaznejše, prizaneslivejše. Občasno pa te še na neusmiljen način spomnijo preteklosti. Kuhajo se razne zarote in vprašanja, ki niso smiselna.

Izgubiti ljubljeno osebo za vedno, je vedno tragedija. Ampak verjetno tako že mora biti. Skozi pot, ki jo prehodiš v življenju srečaš veliko ljudi, le malo pa jih spustiš v srce, da bi tam bivali. Bili del tebe. Tam so vedno z razlogom. Če se ti ni godila krivica bi jih bilo škoda izbrisati iz svojega življenja, saj so ti res redki. Ti te zares poznajo. Vprašanje pa je, kakšen je potem odnos. Verjetno ni več isti. Ali je to dobro? Mislim, da si na prijateljstvo pripravljen takrat, ko si to osebo lahko brez bolečine predstavljaš z drugim. Potreben je čas. Ceni preteklost, ki ti je bila dana, čuvaj kar imaš v sedanjosti in se veseli prihodnosti. Za dobroto in ljubezen imej vedno odprto srce. Kje in kaj bo z nami jutri, nikoli ne moremo vedeti. Ljubezni se ne da prisiliti, ne da se je kupiti. Vse skrivnosti s časom postajajo večje in nevzdržne, dokler ne pridejo do kritične točke vrelišča. Takrat se odpirajo nova poglavja. Nič se ne popravi in ničesar se ne da spraviti pod preprogo. Preteklost te vedno doleti. Ali imaš kar je potrebno ali pač nimaš. Vmesnih poti ni. Vsa slepila so odveč.

Težko se je pobrati, najti nov zagon in motivacijo potem, ko je tvoje življenje že na nekih ustaljenih tirnicah. Ko že imaš neke vizije in načrte za skupno prihodnost. Na nek način je podobno smrti bližnjega. Ampak vedno imaš le dve možnosti. Ali boš zabluzil in se obnašal samodestruktivno, ali pa boš vso to bolečino poskusil transformirati v nekaj dobrega, pozitivnega. Karkoli pač to že pomeni. Lahko se zapletaš v hitre a lažne romance in kvazi zveze, si nadevaš papirnate prstane, a vprašanje je kaj boš s tem pridobil. Mislim, da gre zopet samo za slepila in beg pred bolečino katero moraš prestati, da bi nekoč bil močnejši in modrejši. Poleg tega slabo povzročaš še drugim. Tudi alkohol ni rešitev, zato se ga branim kot hudič križa hehe. Bolećina je nujno zlo, ki pa mora obstajati, saj nas ta opominja na naše napake in nas naredi boljše. Vedno je težje gledati nazaj v preteklost po tem, ko je neka zgodba končana. Vidiš jo z drugačnimi očmi.