Nasvidenje in ne adijo

Utrip srca čutim v grlu. Letim po zasneženi poti, po kateri sem hodil že kot otrok. Po kateri sva hodila tudi skupaj. Letim kolikor lahko, da bi se z njo čimprej soočil, čeprav si želim, da bi čas obstal. Adrenalin mi preplavlja telo, megli mi razum. Moj instinkt ve kaj se pripravlja. Iščem besede, ki bi lahko preprečile najhujše. Globoko v sebi se zavedam, da ne morem nič spremeniti, vem, da jo tukaj vidim zadnjič. Vidim jo tam v daljavi, ob cesti. Počasi hodi nasproti. Čeprav je ne vidim razločno, lahko rečem, da je nekaj hudo narobe. Moji koraki se ustavljajo. Srce postane še bolj nemirno, dihanje postane oteženo. V oči hočejo vdreti solze a se na vse kriplje trudim, da jim ne pustim na svobodo. Želim si, da bi lahko čas previl nazaj, da bi ga lahko ustavil. Sekunde se zdijo ure. Ubija me pogled nanjo. Počasi se ji pribljižam. Zagledam jo pred seboj v vsej tej žalosti. Zavedam se, da jo ne bom videl več dolgo. Misli mi norijo in ne dovolijo priznati tega dejstva. Duša se ne more sprijazniti. “Vse bi lahko popravila, vse bi lahko uredila … Vse se, da popraviti, ni je stvari skozi katero ne moreva. Nepremagljiva sva skupaj …” Vse to leti iz mojih ust skoraj nezavedno v obupu, v tej prekleti agoniji, ki jo sedaj čutim. Besede se slišijo skoraj nerazločno. Letijo s svetlobno hitrostjo. Želim ti povedati miljon besed v enem kratkem stavku. Želim ti povedati kako zelo rad te imam. Zavedam se, da je odveč, da je prepozno. Govori mi besede, ki mi režejo dušo, nočem jih sprejeti. Njene solze režejo skozi moje srce kot kislina. Napetost v prsih samo še narašča. Nato spoznam, da je njena odločitev končna. Toliko stvari bi jo še želel vprašati a ne morem. Morem stran. Moram zbežati od tu. Ko odhajam se mi zdi, da za seboj puščam življenje. Vse se podira. Ozrem se nazaj in jo vidim kako izginja v daljavi. Ko hodim je glava polna misli. Neurejenih in nesmiselnih. Sedaj sem sprejel. Morda je tako bolje. Življenje gre naprej. Težko je a že mora tako biti. V teh besedah iščem notranji mir, uteho in tolažbo. Patetično? Ni mi mar.