Zaletavost ni poceni

(Pre)večkrat se kakšne stvari lotim preveč impulzivno in zaletavo, zato se mi rado zgodi, da se relativno pogosto kaj naučim “on the hard way”, torej po težji poti, ne pa tudi dražji in nepotrebni. Tokrat je šlo za banalnost kot je bicikel. Že nekaj časa sem se čudil zadnjemu verižniku na svoji specialki. Nisem ravno poznavalec, je pa moj definitivno izstopal po svojih čudaških prestavnih razmerjih in dimenzijah. To sem še posebej dobro občutil, ko smo vozili in je začelo leteti; pri hitrosti 35 kmh in več, sem imel kadenco vedno krepko čez sto. Torej sem mlinčkal, ker mi je preprosto zmanjkalo višjih prestavnih razmerji. Oni dan sem se spravil temeljito čistiti kolo, in med čiščenjem me je popadla divja želja, da bi mu privoščil kakšno novo stvar ali dve.

Najprej sem razmišljal samo o verigi a sem kaj kmalu postal prevzeten in prišel še do ideje o novem verižniku. Bolj kot sem gledal kolo, bolj se je širil seznam komponent, ki bi jih rad zamenjal. Balanca mi ni bila všeč, bila pa je tudi nekoliko ozka za mojo plečato postavo (haha), fajfa je bila sicer dosti dolga, ampak je bila precej zdelana – oguljena, oksidirani vijaki … Iskreno povedano, pa se mi je zares le luštalo šraufati. Torej, verižnik, veriga, balanca, fajfa, trakovi. Ponudbo sem preveril na a2u.si in na koncu – po telefonskem klicu – prišel na ceno slabih 130 evrov, kar je precej zmagovalno. To res ni veliko za nadgradnjo takšnega obsega. Pri a2u.si sem že kupoval in bom definitivno še tudi v prihodnje saj so super. Prijazni, profesionalni in korektni.

Naročil sem verižnik Shimano Ultegra 11-28, ne vem zakaj, naročil sem 11 rednega, brez da bi prej preveril koliko zobnikov ima trenutna kaseta. Preprosto sem mislil, da bo enajst redna že pasala. Vse skupaj sem sestavil skupaj in rezultat je vizualno izgledal super. Potem pa sem se lotil kalibrirati prestave ter kmalu ugotovil, da nekaj ni ok. Eden zobnik je preskakovalo, ne glede na to, kako sem šraufal in nastavljal. Še bolj čudno se je zdelo, da mi na ročkah prestav preprosto zmanjka. Seveda sem se tisti dan močno veselil, da se bom peljal, a sem kmalu spoznal, da sem zajebal – saj veš, tisti občutek, ko si kupiš nekaj novega, in potem komaj čakaš, da testiraš. Očitno sem potreboval deset redni verižnik. Za nameček pa sem še dognal, da mi na vilici misteriozno manjka konusni obroč, ki drži vilico centrirano v krmilnem ležaju. Tečnaril sem po celi Savinjski, ampak mi nihče mi ni znal zagotovo povedati katero dimenzijo zgornjega headseta bi potreboval. Mislil sem, da bom menjal celoten zgornji headset. Potem pa sem dobil odgovor od fantov iz CU Ljubljana, da naj pridem pokazat bicikl. Ker sem tisti petek bil tako ali tako namenjen v Ljubljano, sem poleg vzel še kolo. Prijeten možakar mi je – z rahlo sarkastičnim nasmeškom na obrazu – v dobrih treh minutah uredil vse.. Konus, pokrovček in ohišje so mi šenkali, oziroma sem moral dati za kavo. Še enkrat hvala!

Na A2U so razumeli moje trpljenje in sem lahko kupljen napačni verižnik poslal nazaj v zamenjavo. Poslali so mi novega, deset rednega, 11-28, ter novo verigo, za nekaj zmernega doplačila. Nestrpno sem se spravil šraufat in hitro ugotovil, da ponovno nekaj ne štima. Kaseta je tokrat plesala, imela je “luft”. Ponovno je nekaj manjkalo. Tokrat je bilo še več slabe volje. Ker imam Mavic-ove obročnike in račno, potrebujem še posebni 1,75 mm distančnik, ki verižnik drži pravilno na mestu. V Adrenalin bike, v Celju, so bili super prijazni in mi šenkali distančnik. Tokrat je šlo vse skupaj tako kot mora. Namestil sem tudi nove trakove. Med vsem tem šraufanjem pa sem odkril, da je bil okvir kar močno zdelan na zgornji štangi. Nalepka, ki je dolgo časa skrivala grdo rano, mi je šla na živce praktično že od kar sem kolo kupil. Tokrat sem jo odstranil. Pod njo pa še več slabe volje. Pod nalepko, in pod slojem zelo slabega, šalabajzerskega poskusa barvanja, se je skrival velik konec kita, ki je zapolnjeval nekaj, kar je izgledalo kot rezultat brutalnega izživljanja nad okvirjem. Očitno je nek “sam svoj mojster” skušal barvo odstraniti za kakšno obnovo ali kaj podobnega. Samo Bog in on vesta kaj je bilo. Zadevo sem oblepil, pobarval kot je treba, ter iz Španije, preko Ebay-a, naročil Ridley-jeve nalepke za dobre štiri evre.

Sedaj je kolo kot novo in se temu primerno tudi pelje, jaz pa ne sanjam več o novem okvirju – vsaj za nekaj časa ne. Vlil sem mu nekaj novega življenja. Sem pa sem se kljub svojim začetniškim napakam in zaletavosti, kar precej naučil. Ker sem krmilo rahlo spustil in kupil takšnega, meni primernejših dimenzij, je vožnja bistveno boljša, ne pa tudi hitrejša in udobnejša. 110 mm “fajfa” pa mi je še dodatno popravila lego na biciklu. Vmes sem bil že pošteno slabe volje in sem že resno razmišljal o novem kolesu, a sem sedaj, po nekaj vožnjah s svojim dobrim starim Ridleyem, idejo opustil, ker je kolo super. Med drugim sem si ponovno potrdil, da se o vsaki stvari splača dodobra pozanimati preden jo greš šraufat. Tudi ceneje je, ter povzroča bistveno manj slabe volje. Če pa se me bo tokrat prijelo, pa je druga zgodba. Aja, prej sem imel verižnik z razmerjem 14-25. Od tod ta čudaškost. Sicer pa moram priznati, da sedaj na 11-tki praktično ne vozim, saj je brutalna.

Takole se sedaj bohoti moj prenovljeni stroj. Super odziven in pripravljen na mnoge nove kilometre.

Vmes pa sem naredil tudi nekaj fotografij s svojim Nikonom, ki sem ga zaprašenega potegnil iz omare; več ali manj prav za tole objavo. Nastala je ena dobra fotografija, ki mi je še posebej všeč.