Danes je tak poseben večer. Malce hladno a vendar odprto okno. Prijetna glasba in lepo mi je, da sem danes sam. Filozofiram sam s seboj. To vendarle premalokrat počnemo. A ne? Beseda filozof je postala slabšalna. Uporabljamo jo negativno. Filozofija je le močno pripomogla, da je naš svet pripeljala do tu kjer smo danes. No pa dajmo. Napišimo nekaj. Že dolgo nisem pisal nič. Imam malo slabo vest :). Pregledal sem koliko blogov sem že do danes napisal. Kar nekaj. To mi je zelo všeč in bom počel še naprej. Bogati me. Lepo je pisati, tudi to je bila nova izkušnja. Iz sebe črpati besede in jih spraviti sem. Komad spodaj me je dal navdih za ta zapis hehe. Vedno, ko poslušam Pearl Jam-e ali Eddie Vedderja razmišljam o življenju in se počutim super.
Najprej se vprašajmo kaj svoboda sploh je? Odgovora na to res ne poznam, čeprav se sama beseda sliši tako preprosto. Mislim, da ga resnično ne pozna nihče. Imamo pa vsi svoje teorije o njej. Jaz menim, da je to stanje zavesti. Umirjenost uma. Tudi, če si ujetnik si lahko svoboden, če se tako počutiš. Ljudje iščemo občutek svobode vse svoje življenje. Nikoli ga ne najdemo do te mere, da bi trajal za vedno. Pojavlja se v majhnih trenutkih. Ko stojiš na vrhu gore, obsijan s poznim popoldanskim soncem, tam sredi ničesar, daleč od vsega stran, tako majhen a vseeno se takrat počutiš tako velik. Gre za neko stanje zavesti, ki nam je kot ljudem dana že ob rojstvu, nekakšen primaren nagon. Ali pa takrat ko tečeš, neobremenjen, praznih misli, le tečeš naprej. Lahko si svoboden, ko na prelepi sončni verandi srkaš kavo in čutiš notranji mir. Ko vse begajoče misli izginejo. Torej lahko bi rekel, da si svoboden takrat, ko te miselno ne omejuje nič kar bi te naredilo ujetega. Ko se um sprosti in je zavest čista. V svetu si ujet. Moraš se držati določenih zakonov, pravil, ki so dani s strani človeštva. Čisti kaos bi lahko pomenil svobodo. Ampak tudi v kaosu bi se kaj kmalu počutil ujet. Človeštvo je že zdavnaj napredovalo do te mere, da je o kaosu in čistem svobodnjaštvu razmišljati le utopija.
Ampak. Kaj nam daje občutek svobode? Novi čevlji? Nov motor? Novo kolo? Ne! Nova avantura! Iskanje neznanega, odkrivanje neznanega. Duhovno nič ne napolni človeka bolj, kot avantura. Ko hodiš po cesti, ki si jo prehodil že neštetokrat je ta samoumevna, nič posebna. Tvoj um ne procesira več okolice, ker jo pozna že do potankosti. Ne uživaš več v pogledih. Misliš na tisoč in eno od drugih stvari. Ampak, če včasih nekje na tej poti zaviješ le levo, ali desno, se podaš v avanturo. Kakšna je njena razsežnost, ni važno. Um postane zaposlen z absorbiranjem novih izkušenj, videnj, lepot, tegob … Materialno smo vpeti v sistem, da za vsako zadevo, ki jo želimo narediti, potrebujemo nekaj. Nek produkt, ki nam bo zadevo olajšal, olepšal. Želja po dobrih, boljših stvareh je naravna. Ampak ok, to je pač postal del nas. Morda celo evolucija, če želite. Želja po dobrinah in po nešteto stvareh za katere menimo, da nas bodo osrečile. Smo pač potrošniki. To drži našo globalno ekonomijo pokonci. Ampak premalokrat pa se podamo v neznano. Preveč hodimo in blodimo po istih poteh in premalo odkrivamo nove. Preveč smo omejeni in premalo radovedni. Preveč kritični in premalo dobrosrčni. Preveč si radi zapomnimo graje, kritike in prehitro pozabimo na komplimente. Vse to nas na nek način dela ujetnike. V življenju sem naredil že kar nekaj bedarij :). Ali obžalujem? Nekatere da, nekatere ne! Ampak vse kar se je zgodilo v mojem življenju je imelo nek namen. Vsaka stvar je prinesla kaj dobrega. Morda novo izkušnjo, drugačen pogled, spremembo. Pač nekaj. Ljudje velikokrat nebi smeli biti tako kritični do sebe. Spet! Premalo se znamo pohvaliti in prehitro kritizirati. Premalo nagraditi. Velikokrat je ljudi sram izražati svojo mnenje, svoje mišljenje, ker se bojijo, da to ne bo ugajalo drugim. Amapk hudiča, kaj pa je pomembnejšega v našem kratkem življenju kot to, da imamo svoje mnenje, da imamo svoje misli in, da svetu dajemo nove ideje, nove poglede?
Torej, namesto kritike, dajmo raje kakšen kompliment. Namesto naravnost, zavijmo kdaj na stran. Pojdimo v naravo in jo občudujmo. Naredimo kakšne nove stvari. Raziskujmo nove stvari. Naredimo kakšno bedarijo. Tako bomo postali duhovno bogatejši. Kajti, ko je enkrat vsega konec, ko pride naša ura, nam ostanejo le še spomini in ostalo ni več pomembno, tako kot v prespektivi vesolja nismo pomembni mi. Zgolj biološki procesi. No, vsaj mislim tako. Spet, zgolj moje mišljenje, morda se motim … :)