Er ist wieder da

Leto 2014, v grmovju sredi nekega Berlinskega blokovskega naselja, pa se ves zmeden ter omotičen, znajde sam Adolf Hitler – Ne dvomim, da ste natančno lokacijo njegove ponovne pojave, ugotovili že zdaj, pred ogledom filma, takoj, ko ste prebrali prvi del tega stavka. Sprva se čudi, kje za vraga so bojna letala, puške in bombe, SS in še kaj. Saj je še nekaj trenutkov nazaj bila Nemčija poplavljena z zavezniškimi silami. Kmalu spozna, da je Poljska zasedla dobršen del Nemčije. Zmeden postopa po modernem Berlinu in ljudje ga gledajo kot zmešanega vaškega posebneža, če že ne izprijenega uličnega komedijanta s slabim okusom za humor.

Kmalu se v njegovi družbi znajde TV producent, ki je v konkretni karierni krizi in nujno potrebuje dober projekt. V Hitlerju vidi izjemnega igralca in komika. Skupaj potujeta po Nemčiji, Hitler pa si počasi tlakuje pot do vrha ter sprašuje preproste ljudi o njihovih tegobah s sedanjo Nemčijo, se z njimi strinja in obljublja, da bo vse spremenil. Precej je komično delov, kot recimo kako se Hitler spoznava z moderno tehnologijo, internetom itd. Nekaj so celo vključevali parodijo na film Der Untergang – film o kapitulaciji Nemčije in zadnjih urah Hitlerja. Več zaradi morebitnega spojlanja ne bom pisal. Rekel bom samo, da gre za odličen Nemški film. O samih igralcih in Nemškem filmu ne bom pametoval, ker jih ne gledam prav pogosto niti jih nisem veliko videl.

Film prikaže današnji čas precej podoben tistemu v predvojnem obdobju, nekje 1930, ko je bilo ogromno negativnosti, negotovosti, veliko brezposelnosti ter nezadovoljstva in so ljudje hrepeneli po gorečem, odločnem ter karizmatičnemu vodji, ki bo malim ljudem vrnil čast, pripadnost in dostojanstvo. Kot recimo dosti starejših ex Jugoslovanov danes hrepeni po Titu. Vzel jih bo iz njihove nepomembnosti in bede, ter jim dal vedeti, da nekam sodijo in da so del nečesa veličastnega. V ljudeh zbudi tisti klic, ki kriči po boljšemu jutri, pripadnosti. Hitler hitro leze v srca modernih ljudi. Na bruhanje mu gre, ko vidi stanje svoje nekdanje politične stranke.

Tudi današnji časi so precej negotovi. Po svetu vlada ogromno nezadovoljstva. Ljudje smo izjemno politično apatični, prav tako kot politika sama. Pojavljajo se vedno večje politične, verske in rasne nestrpnosti. Družba postaja vedno bolj radikalna. Na vseh straneh. Prepad med bogatimi in revnimi se vztrajno veča. Tu in tam tudi v kakšnem bifeju slišiš strinjanje kakšnega osebka s Hitlerjovo ideologijo. Tisto v smislu: »imel je prav, svet bi danes potreboval Hitlerja, ta bi počistil svet te in te skupine ter napravil red«. Ideja filma je, da se Hitlerja ne da povsem izkoreniniti, večno bo živel saj se nahaja v delčku vsakega človeka. Vsak se v kakšni stvari, globoko v sebi strinja z njegovo ideologijo. Ne kot celoto, ampak samo z delčkom. Tam kjer človeka čevelj žuli. Časi za rast raznih karizmatičnih fanatikov so popolni.

Kdo ve, kakšen zelo karizmatičen in prepričljiv možakar, borec za ljudi, svojega naroda in države, bi lahko množice zmanipuliral podobno kot tisti nori, komični malar, ki ga sprva nihče ni jemal resno, pred slabimi 80 leti. Morda karizmatičen in komičen, ne pa tudi izjemno uspešen ter relativno radikalen, trenutni predsedniški kandidat, ki sam financira svojo kampanjo. Tisti, ki smo ga – in ga še vedno – vsi gledali z precejšnjo mero komičnosti in ga spremljali bolj za zabavo kot kaj drugega. »Kaj pa bo ta klovn!« Ampak očitno karkoli že počne, pali! Slovenci smo mu še posebej naklonjeni saj lahko dekle naše krvi, naša Melanija, postane tudi prva dama največje velesile. Na bledu bodo na stojnicah poleg sira, brošk lipinih listov in ostale krame, prodajali še kičaste podobice Melanije. Sevnica pa bo postala najpomembnejši kraj v Sloveniji.

Dovolj. Sem malo zašel. Torej, zgodba je posrečena. Film je za pogledat. Ja, Nemški je. Ne pričakujte vrhunske produkcije. Ta meji že skoraj na B. Oliver Masucci pa je vlogo Adolfa Hitlerja vsekakor odigral odlično.

Priporočam.

P.S. dvestota objava kliče po pivu.