Ta zapis sem sicer spisal že teden dni po Pragi a sem ga zaradi lenobe dokončal skoraj dva meseca kasneje. Zato je tudi celoten opis verjetno nepravilen glede časovnega okvirja. Nejc je prišel v trideseta in se s tem pridružil ostalim, ki brcamo skozi novo desetletje. Namesto pijančevanja in razvrata v kakšnem gasilskem domu, si je zaželel trajnejšo in lepšo izkušnjo. Za nekaj ožjih prijateljev je organiziral izlet v Prago. Ni ravno vsakdanji način praznovanja jubileja. Se je pa definitivno izkazalo kot dobra ideja. Ko sem že ravno pri Nejcu, mu še enkrat želim vse najboljše, kaj pa to je, ve najbolj on sam. Sicer so bile ideje za številne druge destinacije a je na koncu zmagala Praga. Tudi sam sem navijal zanjo. Že od nekdaj sem jo želel obiskati. Mesto z izjemno zgodovino in čudovito arhitekturo, seveda pa tudi z zavidanja vrednim nočnim življenjem. In ker sem pivec piva je to na nek način rajska dežela. Ker torej ni šlo ravno za neko ekskurzijo, foto vikend, ne bom dolgovezil o znamenitostih ampak se bom predvsem osredotočil na našo vikend izkušnjo.
Stanovanje smo našli preko Airbnb. V centru mesta, na precej lepi lokaciji v precej epski, stari mestni stavbi. Mislim, da je hiša iz 1903. To se pozna tudi po tem, da se pojavi potres vsakič, ko z nogo močneje udariš v tla. Ali pa, da uporabljen cekret papir meči v koš in ne WC školjko. Slednjega ni šlo upoštevati. In skoraj absurdno, zastonj parkirišče v centru mesta, za vse! Seveda pa je lokacija izgledala tako, da te je sprva malo strah tam pustiti avto. Strah se je izkazal za upravičenega saj je policija že drugi dan na istem parkirišču preiskovala vlom v neko vozilo.
Vožnja do tja je potekala zabavno ne pa tudi ravno udobno. Pet bolj krepkih moških se nas je tišalo v Audijevem karavanu. Nekje sedem ur. Pivo je okoliščine za večino nekoliko olajšalo. Za voznika verjetno malce poslabšalo. Ko smo prispeli smo takoj mahnili na najlepši del Prage. V center. Med hojo do tja sem bil že precej impresioniran.
Malo manj, ko smo za prvo rundo petih piv dali nekje dvajset evrov ali celo več. To ni Praga kakršno smo si zamišljali in malo nas je zaskrbelo saj nismo prišli le na ogled. Navsezadnje smo prišli tudi praznovati in se veseliti. Drugi dan – v petek – smo prehodili čez deset kilometrov in to, da sem imel obute nove čevlje, neuhojene in vmes sem razmišljal, da mogoče tudi premale. Noge sem imel sfaširane. Imel pa sem tudi sotrpina Daliborja. Nekje okoli četrte popoldan, ko smo bili kakšen kilometer iz centra pa smo videli tisto Prago, ki smo jo imeli v mislih. Pivnice s poceni pirom. Tam smo obstali kar nekaj časa in se kasneje izgubili v nočnem življenju mesta – ki pa je precej impresivno.
Do stanovanja smo prišli nekje ob šestih zjutraj. Kakšen del noči se je tudi drugi dan tudi pozabil. Pričakoval bi, da bo sobota katastrofalna. Pa ni bila. Popoldan smo po kosilu – junk food – smo odšli po mestu in nato na prižig božičnih lučk v center. Še najbolj zanimiv je bil tisti del, ko prižig kljub večkratnim poskusom z javnim odštevanjem ni uspel. Verjetno je tisti večer kdo izgubil službo. Nato pa spet raziskovanje mesta. Nekje deset kilometrov, v istih prekletih čevljih in flajštrim nalepljenimi po nogah. Sanjaril sem o ideji kako jih zažgem. Šli smo čez Karlov most in vse ostalo kar je v glavnem za videti.
Ti starinski avtomobili, ki so nekakšna taksi služba so mi bili precej všeč.
Metropolitanska stolnica svetega Vida je znotraj enako impresivna kot je od zunaj. Vedno znova se načudim izjemni arhitekturi katoliškega gibanja. Med drugim tudi o samem smislu tako razkošnih cerkva.
Pa seveda tudi mimo njihovega parlamenta.
Potem smo se izgubili v Hootersu številka ena. Tam smo obstali precej dolgo, trezni. Kar je poleg nekaterih drugih, po tihem čudilo tudi nas – glede na količine popitega piva. Sledil je premik skozi drugi del mesta, in preko tečnih “zvodnikov”, dilerjev, absurdnih zapitkov in čudakov smo prišli v Hooters številka dve. Nismo dolgo vztrajali in čas je bil, da se naspimo. Razen Nejca in Denisa. Ona dva sta prišla ob osmih zjutraj.
Zbujam se zgodaj in tudi tokrat ni bilo izjeme. Zbudil sem se prvi. Namesto poležavanja pa sem jo raje sam mahnil po mestu, sam, s fotoaparatom. Glavni namen je bil najti igračko krtka za Nežo. Se še spomnite krtka? Med sprehodom sem ugotavljal kako resnično lepo mesto to je. Kako idealno bi bilo za kakšen foto vikend ali izlet z družino, ali pa kar oboje na enkrat. Sklenil sem, da se definitivno še vrnem z družino, brez poudarka na nočno življenje. Kar se fotografije tiče, tokrat nisem bil ravno aktiven, ni bilo časa, potrpljenja, predvsem pa to ni bil namen izleta. Sem pa seveda naredil precej fotografi, večina v turističnem duhu. Še enkrat bom poudaril kako zelo dober aparat je Fujifilm X-E3. Ne morem ga prehvaliti. Absolutno vreden prehod iz Nikon DSLR glede na moje potrebe in zahteve.
Od zunaj se je čudovito slišalo mogočne orgle kako igrajo neke cerkvene melodije. Iskal sem vhod in ga z nekaj truda tudi našel. Gre za Cerkev Marije pred Týnom. Občudovali smo jo samo od zunaj. Je ena prvih znamenitosti, ki pade v oko, ko prideš v center. Slikati sicer nebi smel, ampak sem eno na skrivaj.
Seveda nisem pozabil tudi astronomske ure. Precej spektakularna zadeva.
Te starinske, meščanske hiše v centru mesta pa so naravnost čudovite. Kot celoten del starega mesta nasploh.
Tale pekarna mi je bila strašansko všeč. Se je pa ponudila tudi priložnost za dobro fotografijo.
Prevoz z tramvajem je super urejen in menda smešno poceni. Ampak vseeno smo samo pešačili. In to z žuljavimi nogami. Naslednjič bom definitivno poskusil še s tramvajem.
Brez krtka za Nežo nisem bil pripravljen zapustiti Prage. Brez njega se ne vrnem domov. Ko sem zavil malo globje v mesto jih je bilo seveda ogromno, ampak tudi za smešno visoko ceno.
Ena od posebnosti je tudi tale nateg z marihuano. Kljub temu, da bodo prodajalci močno namigovali, da gre za pravo stvar, še več, se celo delali okajene, gre za nateg, ki očitno deluje super.
Še bolj pa skušajo prepričati z sliko ikone “pot headovskega” gibanja, ki na meniju priporoča določene sorte.
Izlet mi je dal misliti tudi glede rahle statičnosti v katero sem se očitno malo ujel. Dejansko premalo hodimo po svetu. To ne pomeni, da ne hodimo dosti okoli, pomeni pa, da bistveno premalo obiskujemo nove kraje. Tudi to sem odločen spremeniti kolikor se bo le dalo. Verjetno bo dobro tudi za Nežo.