Zimski bluez

Nekje okoli sedme ure zjutraj, smrtno tišino prebije dobro znana, zlajnana melodija, ki naznanja, da lahko spim še natanko uro in pol. Alarmi mi sicer gredo močno na živce, ta pa name deluje pomirjujoče. Oznanja nadaljnje uživanje. Razveselim se ga v zavedanju, da lahko mirno zaspim nazaj. Še z večjim veseljem ga skoraj nezavedno izključim z dobro natrenirano gesto tako, da s prstom hudomušno potegnem čez ekran. In spet me odnese. Človek temu nebi mogel reči ravno spanec, prej globoko dremanje. Saj veste, tisti izjemno dober občutek udobja, ki ga topla odeja samo še potencira. Ne razmišljaš še pravzaprav o ničemer. Možgani so še vedno v nekem zen stanju in se še ne odzivajo popolnoma na dražljaje iz okolice.

Čez slabo uro in pol se zgodba ponovi. Melodija se ponovno oglasi. Pomislim, da popolna melodija za budilko praktično ne obstaja. Kar se ti je še zvečer zdelo simpatično in primerno za bujenje, to prav zagotovo zjutraj ne bo. Tokrat je situacija drugačna. Tokrat alarma nisem vesel. S tegobo pritisnem na tipko na desni strani svojega iphoneta in ga utišam še za nadaljnjih nekaj minut. Verjetno nisem edini, zjutraj je vsaka sekunda preživeta v postelji sveta. Plačal bi, da bi lahko ostal še kakšno uro. Kmalu se alarm ponovno oglasi, tokrat gre zares. Vstati bo treba. Vstanem iz postelje in utišam telefon. Kot zombi se v gatah odvlečem v kopalnico in odprem pipo ter med opravljanjem male potrebe čakam na toplo vodo. Vse je v sistemu, moraš imeti sistem. Rutina.

Opazim, da si oblačil za nov dan spet nisem pripravil že prejšnji večer. Oblečem se, vzamem jabolko in oddrvim v avto. Zima je in če mi ni potrebno praskati zamrznjenih šip, je dan pravkar dobil zelo dober potencial, da bo lep. Na rdeči se ustavim in mrzlično pregledujem maile. Tiste, ki lahko, označim kot prebrane. Je potem manj dela. Med vožnjo uživam v glodanju jabolka, prijetno toplino, ki je prevzela notranjost avtomobila, in vožnji sami. Zelo rad vozim. Po tihem si zaželim, da bi služba bila malo dlje, da bi lahko v vožnji še kakšen trenutek dlje užival. Čudak.

V službi si privoščim kavo in se lotim dela. Bliža se 12 in čas bo za malico. Ampak čakaj, tole bi še rad naredil. “A greva na malico?” vpraša lačen sodelavec nekaj čez 12. “Pet minut še”, odvrnem. Ura je nekaj do enih. Malic v hotelu Celeia je ob enih konec. Sonce je zunaj in toplo je. Bova skočila kar na kavo. Kupim si sendvič ali kakšno drugo svinjarijo in jo konzumiram ob prijetnem čvekanju. Uživam na soncu in srkam kavo. Prijetno je. Ob treh v pisarni na mizi poleg mene zagledam piškote. Vzamem enega ali dva. Čez nekaj časa še kakšnega.

Ura je pet. Čas za domov. Med zaklepanjem vrat se porodi neznanska želja po pivu. “Enega pa res lahko ob konecu dneva” pomislim. Skoraj ne poznam človeka, ki je zmožen spiti eno pivo. Spijemo dva, tri. Poprime me lakota. V celem dnevu nisem pojedel skoraj ničesar, pa tudi pivo naredi svoje. Zavijem do Lidla in kupim paket testenin Barilla, narezano panceto, parmezan. Doma bom na hitro pripravil špagete carbonara. Izjemno slasten obrok, ki je pripravljen za ducat minut. Brez smetane se razume!  Voda vre in tuhtam koliko testenin naj dam vanjo. Kljub temu, da to počnem že tisočič, me vedno muči vprašanje kakšno količino jih vreči v krop, da ne bo preveč, ali še huje, premalo. S količino ponovno pretiravam.

Neizmerno uživam v okusu preprostosti carbonare in močno pretiravam s parmezanom. Če je le pri roki, si privoščim še kozarček chiantija. Pomislim kako zelo mi najedajo “Italijanske” restavracije kjer ne znajo narediti tako preprostega obroka kot je carbonara. Uporabijo se jajca in ne smetana! Pojem in z drago se spravima na kavč ali v posteljo. Pričnem z iskanjem primernega filma. Ta proces lahko traja precej dolgo. Tudi do uro. Najdem film in skočim pod tuš. “Potem se mi ne bo ljubilo” pomislim. Umijem se in gledam film v glavo pa že prodirajo misli kako zelo sem danes spet zajebal. “Ne moreš tako živet no!”, mi odmeva v glavi. Kilogrami samo rastejo. Vstanem in strahoma stopim na tehtnico. 100. Dovolj je tega sranja! Prične se kovanje načrtov sprememb. Revolucija bo! Presenečen sem nad vznesenostjo in trdnim prepričanjem v svojo odločnost.

“Spravil se bom v fitnes, laufat bom spet začel, mraz ni izgovor. Komaj čakam, da se lahko spet spravim na bicikel. Pravilno bom jedel. Ne bom se odrekel vsemu a jedel bom večkrat na dan in to kvalitetno hrano v manjših porcijah. Pa hidrate bom odrezal, pa cuker tudi! Zjutraj se bom zbujal ob sedmih in šel v fitnes, tako bom potem še imel kaj od dneva. Ja, tako bom naredil!”. Opit od svoje nadnaravne odločnosti mirno zaspim.

Ob sedmih zjutraj z velikim olajšanjem, da lahko še spim, ponovno izključim budilko.

Prekleti december. Januarja vem, da bo bolje. Še vedno je bilo.

Kaj pa ti?