Sedaj pa nisem pisal že kar precej časa. Po pravici povedano, imam že kar malce slabo vest. Tole je eno najdaljših obdobij brez pisanja bloga. Shame on me. Ampak poletje je, so še druge stvari. Kaj se je dogajalo v zadnjem času? Kar precej. Precej je bilo aktivno, šporno in zabavno. Prisegel sem si, da bom vedno znova odkrival nove navdihe, nove strasti in nove izkušnje. Zato imam tudi toliko hobijev. Sem eden tistih revežev, ki se hitro navdušijo in jih veseli veliko stvari. Zakaj revežev? Ker na takšen način nikoli v nečem resnično ne blestiš. Nikoli se določeni zadevi 100% ne posvetiš. Skačeš med različnimi aktivnostmi, ker želiš vse. Se ukvarjati z vsemi saj v vseh vidiš navdih. Od fitnesa do gorskega kolesarjenja, pa od fotografije do pisanja. Ni, da ni. To ima tudi svoje prednosti. Recimo to, da se na vse do neke mere spoznaš in si precej razširiš splošno razgledanost in obzorja. Je pa tudi slabost, kot sem že omenil, nikoli nisi 100% v nečem.
Super je, ker imajo ljudje, ki me obdajajo podobne interese. Ali vsaj nekaj od njih. In tako sem pred dobrima dvema tednoma v svojo zbirko aktivnosti, dodal še eno. Plezanje. Bi je čudovit dan, kot nalašč za druženje in morda kakšen piknik v naravi. Da bi vnesli še malce aktivnosti smo se odločili, da gremo plezati. Seveda še nikoli v življenju nisem plezal. Seveda, kot otrok po drevju, ampak tako, na štrik in s pasom … to pa še nikoli. Vedno sem verjel, da je ta šport precej zahteven in težaven. Potrebno je veliko koncentracije, vztrajnosti, taktiziranja in tudi moči. Še posebej, če si težje sorte. Svojih 93 kilogramov sem si težko predstavljal vleči v tisto skalovje. Opremo fantje imajo, pa smo šli. Najpogumnejši in najbolj izkušen Rado je šel prvi in nam pripravil štrik. Temu se reče “top rope” so me hitro podučili. V tem primeru, če padeš, v bistvu potem sploh ne padeš ampak obvisiš.
Prva smer je bila zahtevnosti 5a, če se ne motim. Stena je bila nekje 15 metrov visoka. Od spodaj se zdi precej majhna. In sem prilezel do vrha. Iz vrha je realnost precej drugačna. K sreči nimam težav z višino. Nor je občutek, ko se na vse kriplje trudiš, da bi se obdržal na steni, gravitacija pa želi drugače. Ko se prvič soočaš z višino in plezanjem je kar adrenalinsko. Prsti popustijo in naravni instinkt požene adrenalin v žile. Ko se mi je Janez zadrl naj se nagnem nazaj in spustim dol, me je malce stisnilo. Odvisen si povsem od svojega prijatelja, ki te varuje spodaj. Bilo je super. Šport me je navdušil in takoj sem sanjal kako potrebujem svoj pas in nekaj opreme. To je to! Tole bom jaz delal!
Včeraj smo se ponovno vrnili na plezališče Vransko – tokrat s svojim pasom, ki so mi ga kupili sodelavci. Še enkrat najlepša hvala! – in plezali različne smeri. Od 4b pa do 6c+, če se ne motim. Tista 6c+ me še vedno “zmatra” na enem delu. Tokrat sem imel s sabo tudi fotoaparat in nastalo je nekaj precej lepih fotografij. Še posebej tiste, ki sem jih naredil od zgoraj. Nekaj sem jih dodal v spodnjo galerijo. D7000 se je spet izkazal za vrednega nakupa. ISO 1000 in nič šuma … Ne bom o tem :). Torej, splezal sem na vrh, se vpel z “gurtno” za klin, odvezal štrik in ga spustil dol, da so lahko ostali plezali gor. Jaz pa sem lepo visel in lahko slikal iz ptičje prespektive. Precej dobra izkušnja in super kadriranje.
Torej, plezanje je zares čudovit šport. Super za druženje med prijatelji. Malce adrenalina, taktiziranja in mučenja. Predvsem pa druženja in utrjevanja prijateljskih vezi. To je tisto kar je pravzaprav pomembno.
