Kar se tiče dopustov in potovanj, mislim da se nas veliko ljudi drzi nekih večnih okvirjev kam oditi. Ali je to Hrvaška ali pa Slovenska obala. Vsaj pri meni vem, da je bilo tako. Vedno me je vleklo nekam dlje, malo širiti obzorja in obiskati še kakšne druge kraje ampak je vedno ostalo le pri mislih in neuresničenih načrtovanjih. To leto pa sem se odločil, da končno grem še malo dlje.
Vedno so me fascinirale dežele z močno kulturno in zgodovinsko dediščino. Iz tega razloga sem se letos odločil, da pojdem v Egipt. Odločil sem se pravilno. Za zelo solidno ugodno ceno sem dobil čudovite 7 dnevne počitnice. V bistvu bi isti denar z lahkoto porabil tudi na Hrvaški obali.
Odšel sem skupaj z prijateljem in prijateljico. Obiskali smo številne agencije in cene so se gibale vedno nekje v istem rangu. Najprej smo imeli namen oditi v Sharm El Sheikh a sem izvedel, da je le ta čisto umeten in 100% turističen. Lahko bi rekli, da je nekakšen Las Vegas Egipta. Hoteli smo malce več pristnosti, malce več surovosti in neokrnjenosti. Torej smo se odločili za Hurgado. Na agenciji Odisej so mi razložili, da je Hurgada bila nekdaj ribiška vasica in da je še vedno dosti pristna. Seveda to velja za mesto samo. Pri agenciji Odisej smo dobili zelo ugodno ponudbo. Potovanje v Hurgado za 7 dni, allinclusive. Hotel se je nahajal v turističnem rezervatu Makadi Bay, hotel Tia. Ker je šlo za turistični rezervat je seveda tista čista pristnost malce upadla, ampak nič hudega. Že pred odhodom smo vedeli, da ne želimo 7 dni le poležavati in se prepuščati razvajanju. V 7 dneh smo želeli doživeti kolikor se je doživeti dalo in kolikor so dopuščale finance. Tako smo vzeli paket allinclusive, da nam nebi bilo potrebno skrbeti glede hrane, pijače in ostalih nujno potrebnih zadev. Pa še lepo je, če te nekdo streže. Glede na finance smo lahko doživeli Kairo in piramide, potapljanje po koralnih grebenih in pa safari.
Pot
Pot se je začela najprej do Brnika. Seveda smo imeli težavo z prevozom do tja. S svojim avtom seveda nismo hoteli, ker je za parkirišče potrebno plačati. Potem se je našel prijazni prijatelj Peter, ki nas je z veseljem zapeljal do Brnika. Seveda smo zajebali že v štartu. Pot do Brnika je zelo podobna poti direktno do Zagreba, kjer smo imeli letalo. Ampak tako se je pač izšlo. Odšli smo do Brnika od koder nas je avtobus, ki je bil v sklopu agencije odpeljal do Zagreba. sovražim avtobuse! Že tako sem imel neke težave z grlom a je voznik konstantno navijal klimo do te mere, da je bilo v avtobusu jebeno mrzlo. V Zagreb smo prispeli nekje 2 ure pred našim letom. O zasoljenih cenah pijače na Zagrebškem letališču raje ne bom. Iz Zagreba smo imeli torej letalo direktno do letališča v Hurgadi in potem z avtobusom 30 km do našega hotela.
Prva vožnja z letalom
Ker še prej nikoli nisem izkusil vožnje z letalom morem priznati, da me je malo šraufalo. Nisem vedel kaj pričakovati. Seveda velja za najvarnejše prevozno sredstvo a jebi ga, prvič je prvič. Tudi prvi seks obdaja trema :). Že preden sem prišel na letalo me si me je privoščila hrvaška letalska policistka in me jebala zakaj sem pasuš na pult poknil tako močno. Letalo je bilo tipa 737, če se ne motim. Seveda smo na letalo prišli zadnji in želja, da bi sedeli skupaj je bila neuresničena. Sedel sem zraven neznancev. Že tako me je jebala trema in bi se veliko bolje počutil v krogu mojih ljudi. In spet, prekleta klima. Nažgana do konca pihala meni direktno v ksiht. Letalo je bilo skrajno neudobno. Ker nisem ravno majhne postave in imam precej dolge noge mi je bilo sedenje v tistih utesnjenih sedežih mučenje. Zapiskalo je naj si zapnemo pas. Ok, sedaj gre zares. Zaslišal sem zvok tostesteronskih motorjev, ki so nabijali svojo moč. Letalo se je spustilo v dir in na enkrat mu je zmanjkalo tal pod kolesi. Kul. Potem je začelo pikirati strmo navzgor, potem sem videl kaj je prijatelj mislis s tistim pospeškom. Pritisk mi je nabijalo v glavo, počutil sem se nekako nadrealistično, zadeto. Spraševal sem se ali mi bo slabo. Ampak bilo je kul. Ni mi bilo slabo in kmalu se je letalo stabiliziralo. Pogledal sem skozi okno in zagledal čudovit razgled. Višine me ni strah, hvalabogu. Seveda med letom nisem bil popolnoma umirjen, ker sem pač letel prvič. Vožnja je trajala 3 ure in pol. Vmes smo dobili nekaj čemur se naj bi reklo obrok. Bil sem lačen, pojedel sem. Skušal sem vmes zaspati a zaradi skrajne neudobnosti seveda nisem mogel. Bližal se je pristanek. Pravijo, da je pristanek najtežji del leta. Spet me je začelo malce zvijati.
Pristanek v Hurgadi
Naposled so kolesal zopet bila na tleh, počutil sem se odlično. Letalski delavec je odpl vrata in kolona se je počasi pomikala proti izhodu. Ko sem izstopil iz letala je vame buhnil vročinski šok. Ura je bila okoli 1 zjutraj a je bilo vseeno okoli 35 stopinj celzija. Seveda je poleg vročine bil tudi močen veter in z njim posledično tudi puščavski pesek. Bilo je super. Bil sem ponosen na moj prvi polet. Odšli smo proti letališču v Hurgadi. Bilo je precej močno zavarovano in zastraženo. Letališki delavci so neumorno štempljali vizume. Zopet smo stopili v gnečo. Na koncu gneče je stal egipčanski možakar in plesal skrajno živčen ples. Poleg je vpil >>Viza, viza, viza …<< in silovito poplesaval ter krilil z rokami. Vse je šlo skozi normalno a pri meni se je zopet ustavilo. Pogledal je vizo in odšel sem naprej a se je možakar odločil, da me preveri še enkrat. Ne vem kaj je na meni, ali zgledam res tako sumljivo? :D. Drugače so mi ti ljudje zgledali skrajno zanimivo. Poiskali smo našo prtljago in se odpravili v bližnji duty free shop. Povedali so mi, da je žganje v teh krajih obvezna oprema proti prebavnim motnjam. Seveda sem moder nasvet ubogal in si takoj kupil liter Jacka. Za liter sem odštel 18 evrov. Z Lukatom sva kupila še šteko Marlboro Light v upanju, da bo dovolj za nekaj časa. Šteka je stala 16 evrov. Povceni, ni kaj! Mahnili smo jo proti izhodu kjer nas je čakala množica lokalnih taksistov, ki so se borili za zaslužek. Naposled smo našli naš avtobus, ki nas bo zapeljal do hotela. Šofer je urno pospravljal prtljago na avtobus in vmes služil lepo dodatno plačo. Dal sem mu 50 centov. Luka mu je dal 3 evre. So iznajdljivi ni kaj. Pot do hotela je potekala ponoči in poleg puščavskega peska nisem videl ničesar. Komaj sem čakal, da si privoščim hladen tuš in kozarček Jacka. Bil sem utrujen.
Hotel
Prispeli smo do hotela. Hotel je bil nad vsemi pričakovanji. Nekakšna trnjava. Vstopili smo skozi vrata in videli čudovit pogled na luksuz. Vse je bilo v marmorju, osebje izjemno prijazno, vse okrašeno z čudovitimi slikami. Iz pritličja v prvo nadstropje so se ponašale mogočne marmornate stopnice, čudovito. Seveda so bila na voljo tudi dvigala. Plaža je bila stran slabih 5 minut hoje. Zelo dobra plaža. Postal sem evforičen. Seveda sem bil lacen kot vol. Odšli smo v hotelsko jedilnico in bil sem zopet presenečen. Čudovita jedilnica, ogromna. Ker bi bili raje zunaj, smo odšli na vrt. Nudili so zelo veliko izbiro hrane, dišalo je in bilo okusno. Seveda sem se držal tega, da je v teh krajih pametno jesti samo sadje, ki ima trd olup. Nadeval sem si še nekaj lubenice. Presenetljivo sem kljub prejšnji lakoti pojedel precej malo. Odšli smo do naše sobe. Zopet prijetno presenečen, soba je bila čudovita. Velika in prostorna z čudovitim razgledom. Z Vasko sva imela eksta veliko zakonsko posteljo, ki je bila izjemno udobna. Luka pa nekakšno “posteljo”, ki je bila po njegovih besedah tudi udobna. Bili smo zadovoljni in naša pričakovanja so bila izpolnjena. Odprl sem steklenico Jacka in prižgal cigaret. Kljub prejšnji zaspanosti nihče več ni čutil potrebe po spanju. Odločili smo se, da bomo pač bedeli dokler bomo bedeli. Pili smo, se pogovarjali, muska … bilo je fajn. Okoli 5ih zjutraj smo zaspali, če temu sploh lahko tako rečem. Zbudili smo se v čudovit sončen dan. Bilo je vroče, nismo še bili privajeni tej klimi. Dajala me je huda žeja, odprl sem mini bar v katerem naj bi vedno bila na voljo pitna voda. Voda je seveda tam bila, ampak topla. Hladilnik ni delal. Pičko materno sem si rekel :). Šel sem se umit. Umivam si zobe in opazim, da umivalnik ne požira vode. Ok dovolj! Poklicali smo recepcijo naj pridejo pošraufat. Prišel je sila prijazen gospodič in se nam v polomljeni angleščini opravičil in začel popravljati. Hladilnik je deloval, umivalnik je vodo požiral. Super! Hotel je bil res dober, ponudba hrane je bila čudovita in pestra, osebje prijazno. Več si nebi mogli želeti. Bili smo v nebesih, pustili smo se razvajati in se hitro navadili na razkošje. Alkoholne pijače so seveda bile na voljo ves dan, ampak so bile omejene. Pivo je bilo njihovega porekla, prav tako ostale žgane pijače. Prisegal sem na džin tonik brez leda, ker sem se bal driske. Voda iz pipe tam seveda ni pitna, ampak oznake vseeno ni moč zaslediti nikjer. Tvegal nisem.
Hurgada
Hurgada kot mesto je zelo neurejeno. Nasploh je znano, da so ta mesta precej onesnažena in nečista. So čisto nasprotje našega sveta. Tako kulturno kot estetsko. Nekakšen kulturni šok. Center mesta je precej urejen. Za fotografijo so ti kraji super. Mesto je pestro, živo in zanimivo. Ljudje poležavajo pod drevesi in se hladijo v udobju sence, policaji dremajo poleg svojih vozil. Dežela je silno varna. Že samo iz vidika njihove vere, kulture so ti ljudje zelo spoštljivi in nenasilni. Seveda znajo biti sitni z raznimi uslugami. Tu je precej revščine in ljudje v turistih vidijo potencialni zaslužek zato nudijo razno razne usluge. Poleg tega pa je na vsake par metrov tudi turistična policija, tako da je kraj zelo primeren tudi za svobodne popotnike. Ozračje je zelo vroče ampak ni vlažno tako, da je bivanje precej udobno. Veliko ljudi sem slišal, da so jamrali, da ni vzdržno, ker je tam prevroče. Iz lastnih izkušenj povem, da ni tako hudo. Hurgada ima prav tako vse od McDonaldsa, KFC-ja, Pizza Hut, Burger King …
Koralni grebeni
Tretji dan je bil čas za obisk enega najlepših koralnih grebenov na svetu. Ocenjujejo ga, da je drugi najlepši. Okoli 10 ure zjutraj sva z Vasko odšla do recepcije kjer smo se dobili z ostalimi popotniki. Luka je imel zdravstvene težave in se izleta ni mogel udeležiti. Škoda. Z avtobusom smo se zapeljali do centra Hurgade od koder smo pot nadaljevali do pristanišča. S seboj sem imel zelo dobro opremo za snorkeling a sem jo pustil v hotelu, ker je bilo obljubljeno, da dobimo opremo preden se vkrcamo na jahto. Opremo smo sicer dobili a je bila ta porazna. Za dobro masko se je bilo potrebno boriti. Jaz sem si jo izboril. Seveda pa sem dobil zjebane plavutke s katerimi je bilo vse težje. Z malo grenkobe in rahlim besom sva se podala na jahto. Osebje na jahti je bilo zelo prijazno, vožnja je bila sila prijetna. Opazovala sva lepote rdečega morja, njegovo bistrino, prelepe puščavske planote. Sonce je močno a prijetno pripekalno a je zraven miril prijeten morski vetrič. Na jahti je izlet snemal domačin Ahmed. Bil je prijazen in na trenutke malo nadležen mladenič iz Hurgade. Na čelu je imel takšno črno liso, brazgotino. Ni mi bilo jasno od kod. Izvedel sem, da imajo zelo zagriženi muslimani to od molitve, ko se klanjajo in z čelom pritiskajo na tla. Zgleda, da je Ahmed veliko molil in je bil goreč vernik. Pripluli smo do prve destinacije, kjer je bila čudovita obala. Do jahte se je pripeljal nek domačin z velikim lesenim čolnom. Zapeljal nas je do obale. Kristalna voda, čudovit puščavski pesek. Mogoče me je malo motilo, ker je bilo preveč nadležnih turistov. Ampak to je cena, ki jo plačaš, če potuješ z agencijami. Malo smo se kopali, potapljali, naredil sem par fotk potem pa smo odšli nazaj na jahto in dalje do prvih koralnih grebenov. Ko smo prispeli do prve destinacije z koralnimi grebeni me je spet zmotila gmota nadležnih in tečnih turistov. Nadel sem si masko in plavutke in se vrgel v morje. Med gužvo turistov sem se odločil, da grem malo stran, stran od gužve. Ko sem naredil prvi potop sem bil očaran. Ste kdaj gledali po televiziji tiste zares lepe morske krasote. Točno to sem doživljal v živo. Nisem se mogel načuditi lepotam, ki so me obdajale. Tropske ribe raznih barv in dimenzij, čudovite korale raznih barv, ki so potrebovala leta in leta, da so dosegle svojo veličino. Bil sem resnično očaran. Potem smo se vkrcali nazaj na jahto in jo mahnili proti drugi destinaciji. Vmes so nam na jahti pripravili čudovit in okusen obed. Sveže ribe iz žara, nekakšna sredozemska solata … čudovito! Prispeli smo do druge destinacije in, ko sem pričel z potopi sem bil še bolj očaran. Ta destinacija je bila še boljša od prejšnje. Naužil sem se lepot rdečega morja. Rahlo utrujen sem sedel na jahto in počasi smo se vračali proti Hurgadi. Zopet prijeten vetrič, opazoval galebe kako se borijo za koščke lubenice, ki so jih iz krova metali turisti. Ogromno sem jih fotografiral. Pot je bila zelo prijetna in sproščujoča. Sedaj, ko to pišem na nek način podoživljam trenutke in me daje rahla nostalgija. Obisk koralnih grebenov ni drag, je precej poceni in je vreden vsakega centa. Privoščijo naj si ga ljudje, ki ljubijo in obožujejo lepote narave.
Potovanje v Kairo
Mistika piramid me je vedno privlačila. Njihova gradnja, skrivnost, čar. Pod od Hurgade do Kaira je precej dolga in meri nekje 500 – 600 km. Zato smo se na potovanje proti Kairu odpravili okoli polnoči in se s tem izognili soncu. Seveda sem že omenil, da sovražim avtobuse. Sedaj jih sovražim še bolj :D. Avtobus je sicer imel klimo ampak ker sem velik sem zopet imel stistko z prostorom. Nekako sem se stisnil k Vaski, se zapletel v nek čuden položaj in zaspal. Zbudil sem se okoli 5 ure zjutraj. Bil sem sredi ničesar. Na vsake toliko časa je bilo moč videti kakšno zanimivo stvar. Naprimer nekakšne nomade, ki so v jutru posedali pred svojimi šotori. Delavci kako pešačijo iz nočnih služb po puščavi domov, velike rafinerije nafte. Če človek zna opazovati mu ni nikoli dolg čas in je vedno navdušen. Počasi smo se približevali Kairu. Kairo je umazano, pestro in izredno zanimivo mesto. Meni se je na nek način zdelo čudovito. Morda zaradi tega, ker sem doživel nekaj popolnoma novega. Potem lahko vidimo, v kakšnem raju živimo v našem kraju. Hiše so skoraj vse brez fasad in nedokončane. Večina hiš nima strehe. To mi sprva ni bilo jasno, potem pa so mi razložili, da je takšna tradicija. Moški mora svoji družini omogočiti stanovanje a vedno pusti streho nedokončano, ker bo njegov sin, ko bo odrastel gradil nad njim. Torej se hiše nekako prestavljajo iz roda v rod in z vsako novo generacijo se dvigne za eno etažo. Zelo zanimivo. Smeti so seveda vsepovsod. Ko opazuješ družine, ki hodijo po ulici, vedno vodi moški, ta hodi spredaj, ženske pa ponižno zadaj. Moški so superiorni. Ljudje spijo in dremajo pravzaprav vsepovsod. Ob glavnih cestah, parkih … Promet v Egiptu je čisti kaos. Izpit za avto je tam španska vas. Semaforji, prometni znaki in ostala navlaka je brezpredmetna. Tudi smerokazi so odveč. Edina obvezna oprema je hupa. Šleperji prehitevajo avtomobile, avtobusi šleperje … človek se začudi. Kamele na glavnih cestah, osli ob cestah polno natovorjeni z lubenicami. Domačini sredi mesta prodajajo koze … Ampak imajo nekako usklajen ritem, kar je izredno zanimivo. V prihodnosti razmišljam, da bi obiskal izključno Kairo za nekaj dni. Za fotografa je mesto zelo zanimivo in pestro. Večina slik sem opravil kar iz avtobusa, ker smo se do piramid peljali direktno brez ustavljanja v Kairu. Dobro, razen na kosilo. Ob Nilu se ljudje kopajo, perejo oblačila, pobirajo smeti in ostalo. V daljavi sem zagledal vrhove piramid. Takoj me je zagrabilo začudenje. Te zadeve so resnično velike. Prispeli smo do piramid. Dajejo ti občutek mogočnosti in se hvalijo s svojo večnostjo. Ko vidiš v živo se samo čudiš. Če upoštevamo, da so te čudeže gradili 8000 let pred nami je to kar neverjetno. Takšen arhitekturni dosežek je za tiste čase nepredstavljiv. V roke sem vzel fotoaparat in začel neutrudno fotografirati. Vsak kot je bil zanimiv. Na vse kriplje sem se trudil, da bi jih ujel z čim manj turisti. Turisti nekako uničijo veličino teh stvaritev. Ko jih opazuješ pred mogočnimi spomeniki, se ljudje zdijo majhni, nepomembni in odvečni. Dobro se je pripraviti na val raznih trgovcev in ponudnikov storitev, ki znajo biti neznansko tečni. Domačina sem prosil ali ga smem slikati ob piramidi in je prijazno in navdušeno privolil. Naredil sem fotografijo potem pa je želel moj aparat, da bi slikal še on mene. Seveda mu ga nisem dal. Znebil sem se ga šele po 15 minutah. Prodajalci pridejo do tebe, jim razložiš, da neželiš nič in da nimaš denarja a oni ti začnejo razne drobnarije tiščati kar v roke, kot darilo, zastonj. Seveda imajo taktiko. Reče da je “for free” potem pa te nadleguje še nadaljnih 20 minut in ko mu je končno jasno, da ne bo nič ti vzame vse nazaj. Zelo zabavno :). Izjemoma mi je eden od njih resnično podaril spominek. Neprecenljivo! Seveda mu bi dal denar, ampak sem bil suh. Tudi turistična policija te na skrivaj vabi, če se želiš slikati z njimi in ti potem težijo za kakšen evro. Slikanje uradnih oseb je tam kaznivo dejanje. Dva policaja sem vprašal za dovoljenje, če jih lahko škljocnem, privolila sta potem pa želela, da se slikam še z njima. Seveda sem se hitro naredil neumnega in si tako pridobil dodatnih 20 minut miru. Ljudje so drugače zelo prijazni in spoštljivi ampak se pač na svoje načine borijo proti revščini. Turizem je tam sveti gral. Od piramid smo nadaljevali še pot proti Sfingi. Mogočnost Sfinge je neopisna. Ponosno tam stoji že tisočletja in kljubuje vremenu, vojnam, človeku in celemu svetu. Po poti sem zopet videl nekaj zanimivih motivov. Od spečih policajev, tečnih prodajalcev, zanimivih domačinov … Ta dan sem pofotkal okoli 500 fotografij, vse v raw, tako, da še danes klamfam skupaj. Na programu je kasneje bil še slavni Egipčanski muzej. Bili smo lačni in čas je bil za kosilo. V neki restavraciji v Kairu smo si privoščili obed. Hrana mi je bila skrajno ogabna zato nisem jedel skoraj nič. Lakote niti nisem več čutil. Bolj me je skrbelo to, da mi je polasi primanjkovalo vode. Nič ne de. Prispeli smo v muzej. Zgradba je prečudovita, starniska in polna spominov, avantur, evforije in nostalgije. Seveda spet šok. Imeli smo hrvaško prevajalko, ki je dokazala, da za funckijo prevajalke in govornice nima niti kančka talenta. Sebično je poslušala enega od domačinov, ki ji je razlagal in samo na hitro nekaj zblebetala in naprej poslušala domačina. Potem je rekla samo >>Da, da<< in šli smo dalje. Zadeva je bila takšna, da smo zaradi gužve imeli walki talkije in slušalko, ona pa je govorila v mikrofon in smo lahko vsi slišali. Domačin je govoril sicer v angleščini ampak je ga je bilo en kurac možno razumeti zaradi daljave in njegove nerazločnosti. In tudi ne vem kakšen govornik ni bil. Dopizdilo mi je! Jezen sem bil kot pes! Jaz, Vaska in Luka smo odšli za sebe, ko jih jebe! Sami smo opazovali čudovite rekvizite in se čudili tej nekdanji veliki civilizaciji. Nasproti smo zaslišali sila dobrega vodiča in govorca, ki je imel čisto majhno skupinico in ji strastno razlagal o zgodovini. Seveda nas je pritegnilo in smo šli kar do one skupinice, znajdi se je rekel Tito :). Torej se je vse dobro končalo. Muzej je bil res čudovit. Človek bi rabil cel dan, da bi si lahko dobra ogledal niti polovico stvari. Potem smo malo marširali po prečudovitem Kairu in počasi na avtobuse nazaj na neskončno vožnjo do hotela. Skozi okno sem neutrudno fotografiral. Potem pa sem v utrujenosti in kljub neudobnemu avtobusu le zaspal. Zahvaljujoč Vaskini požrtvovalnosti, da ugodi mojemu udobju. Hvala Vaska! Z izletom sem bil zelo zadovoljen, razen seveda tistega dela v muzeju. Prednosti izletov organiziranimi prek agencij so, da nimaš nobenih sitnosti z kartami, organizacijo … je pa tudi slaba stran, da si časovno precej omejen in nimaš neke svoje lastne svobode pri doživljanju. Naslednjič vem, da bom raje šel individualno, če bo to le mogoče.
Doživetje puščave
Sem velik oboževalec terenskih vozil in offroad vožnje. Zato je potovanje z terenskimi vozili po puščavi bilo obvezno. V bistvu bi lahko rekel, da je bil tudi eden najboljših dogodkov. Organizacija je bila odlična in poleg same vožnje je moč spoznatu tudi njihove običaje, kulturo, način življenja. Super je tudi bila vožnja z štirikolesniki po puščavi. Razmišljal sem kako super bi bilo, če bi tam imel svojega terenca. Okrog 10 zjutraj so prišli po nas z jeepi Toyota Land Cruiser. Po skupinah smo se naložili v terence in začela se je pot globoko v puščavo. V samem terencu smo spoznali tudi zelo zanimivo druščino slovencev s katerimi upam, da bomo obdržali stike. Doživetje terenske vožnje po puščavi je razred zase, vredno vsakega centa. Neskončne planjave svetlega peska, občutek svobode. Vozila so bila udobna in imela tudi klimo. Peljali smo se približno 100 km globoko v puščavo kjer je bil kamp. Tam so živeli domačini, ki so nas prijazno sprejeli. Najprej smo se malo okrebčali potem pa smo šli na vožnjo z štirikolesniki. Bilo je možno izbirati med počasnejšimi in hitrejšimi vozili. Vzel sem 250 kubično igračko. V koloni smo oddrveli globoko v puščavo. Najprej sem mislil, da bo tempo počasnejši in kaj kmalu ugotovil, da bo treba res “terat”. Občutek je bil božanski. Seveda sem imel na začetku malce treme, ker štirikolesnika nisem vajen in sem ga prej vozil samo enkrat in še to samo za pokušino. Tukaj pa je pesek, ki te odnaša, grbine, ki te ponesejo v zrak, puščavski pesek v zraku, ki ti omeji vidljivost. Defenitivno dobra avantura. Na sprednji del vozila sem dal plastenko vode in, ko sem prišel do zbirne točke je bila plastenka dobesedno speskana in mat barve. Na glavi je obvezno imeti ruto in jo zavezano na njihov način, da pokriješ dihala. Namen sem imel, da bi s seboj vzel fotoaparat ampak sem srečen, da ga nisem. Tisti pesek bi mi objektiv skoraj sigurno uničil. Ko vidiš te velike zaplate peska katerega je verer izoblikoval v abstraktne vzorce se res ne moreš načuditi. Kasneje sem testiral tudi puščavskega buggyja. Ta je bil precej razočaranje. Bili so zjahani do onemoglosti. Iz tega razloga so tudi imeli prirejen poligonček in je vožnja potekala sila počasi. Škoda. Kmalu se je v daljavi videlo domačine kako jih spremljajo skupine kamel. Čudovit prizor. Prišli so v tabor. Nisem vedel, da je ta žival tako visoka. Vaska je vzela tisto na moji levi, Luka pa tisto na moji desni. Mene je čakala sredinska, ki je bila izredno muhasta. Spuščala je neke čudne glasove in se čudno obnašala. >>Ma zajahal jo bom pa, če se cel polomim<< sem si rekel. Usedel sem se nanjo in zadeva se je dvignila visoko proti nebu. Občudek je čudovit. Začeli smo se pomikati naprej v ritmu počasnih, težkih in sinhronih korakov. Bilo je čudovito. Živali so se mi zdele izredno prikupne, prijazne. Izraz na obrazu imajo vedno prijazen. Vse so bile grdo ožigosane. Malo so se mi zasmilile. Na drugi strani kampa sem videl kako ima kamela na nogo pripeto vrv dolgo nekje 5 metrov in se lahko giblje samo v krogu. Zanimalo me je čemu je sama tam sredi sonca brez vode in hrane. Izvedel sem, da so na takšen način iskali vodo v puščavi. Kamelo so na takšen način zvezali in jo pustili, da močno dehidrira. Njen naravni nagon naj bi imel moč zaznati kje naj bi se nahajala voda. Ko je kamela pričela konstantno mirovati na tistem območju, so smatrali, da je tam voda in pričeli kopati. Sicer ne vem, če je ta način učinkovit, zdel se mi je pa skrajno nehuman in mučeniški. Do živali res nimajo nekega odnosa. Tudi osel je bil tam sredi puščave v eni kletki, brez hrane. Videl sem ga, kako je lastne iztrebke. Žival se mi je globoko zasmilila in izžarevala je svojo bedo. Na drugi strani kampa je bil improviziran terarij. Sredi puščave sem videl dve mladi srni. Dva bambija. Kaj za kurac delajo mlade srne sredi puščave? Ko sem vstopil v prostore kjer so imeli tako imenovane terarije mi je bilo vse jasno. Boge živalice so hirale v malih lesenih zabojčkih. Edini vir svetlobe jim je bila neka varčna žarnicu na stropu vsakega zaboja. To se mi je zdelo naravnost nagnusno. Hiralnica. Pogledal sem skozi okno tega terarija in zagledal na vrhu puščavskega hriba nekakšno kupolo z odprtinami. Spominjala me je na nekakšno muslimansko kapelo. Izvedel sem, da je to zavetišče za golobe in da se tam tudi hranijo. Seveda ima vse svoje razloge. Povedali so mi, da golobe jedo in, da so redna delikatesa na meniju. Dovol je bilo živali! V kampu so se ob tradicionalni peči izbrale domačinke. Vse zagrnjene. Pokazale so postopek peke “kruha”. Nekakšna mešanica med palačinko in lepinjo, izjemno dobro. Slikal sem in slikal in ne pazil na zaslonko. Poleg so skakali domači otroci. Deklica in njen bratec sta se mi približala in radovedno opazovala moj fotoaparat. Prisedel sem k njima in jima razkazoval fotografije. Deklica je na eni od fotografij prepoznala svojo mater in se prisrčno smejala. Dobil sem zelo lep portret a sem ga seveda zajebal, ker sem imel nastavljen predolg čas. Slika je stresena a še vseeno čudovita. Sonce je vztrajno padalo za hribe in svetloba je postajala vedno bolj omamna. Zlezel sem na vrh nekega puščavskega hribčka in čakal na primeren trenutek. Naredil sem par fotografij in odšel. Odpeljali smo se v nekakšno oazo sredi puščave, kjer so nas razkošno pogostili z zelo okusno hrano. Kaj sem jedel ne vem. Vem samo, da kar je sličilo na piščanca, nisem prepričan, da je piščanec tudi bil. Bilo pa je zelo dobro. Postregli so nam z grenkim čajem, ki se je v vročini zelo prilegel. To je pri nas še vedno tabu. Sam sem velik ljubitelj čajev in me ljudje, ko sredi poletja pijem čaj gledajo vedno čudno. Čaj v vročini dobro dene in odžeja. Nekaj lokalnih fantov nam je na mizo postavilo šiše in napolnili so jih z omamno dišečim tobakom. Moj trebuh je bil poln, imel sem skodelico omamno dišečega čaja in omamno dišečo šišo. Mrak je že zajel pokrajino. Prižgal sem šišo in iz zvočnikov zaslišal prijetne melodije njihove tradicionalne glasbe. Na velik kamniti oder, ki je bil sredi oaze se je z zapeljujočimi gibi pojavila trebušna plesalka. Mrak je popolnoma zasenčil pokrajino. Omamni dim šiše, prijetna družba in trebušna plesalka, vse to sredi puščave. Minute so bile magične, nadrealne. Plesalka me je zavedla in me s svojimi gibi privabila, da sem moral slikati. Ker je bil mrak in je nisem hotel mučiti z flešem sem naredil kar sem lahko. ISO sem nastavil na 1600 in rezultat so zelo šumaste fotografije. Bolje kot nič. Ženska je svoje odplesala in na vrsti je bila nova predstava. Na oder je energično pridrvel tradicionalni plesalec. Bil je oblečen v dolgo črno halijo, visoke črne škornje in nekakšno bervito krilo. Glasba je pričela rohneti iz zvočnikov in plesalec se je pričel vrteti. Vrtel se je in vrtel, vrtel do začudenja. Čudim se kako, da se mu ni zavrtelo in postalo slabo. Njegovo krilo se je vrtelo in dvigovalo nad njegov pas. S krilom je v puščavski zrak risal razne kreacije. Spektakularno. V roke je vzel še nekakšne bobne kateri so mističnost trenutka le še dodali. Predstava se mi je izredno dopadla. Prislužil si je velik aplavz. Naslednja točka je bila nekakšen “čarovnik”. Ta me ni prepričal. Bil je nekakšna prisiljena zahodnjaška kopija. Porinil si je sabljo globoko v grlo, ulegel se na nekakšne sablje in pustil da jeep zapelje na nekakšno veliko desko pod katero je bil on. Bilo je dobro, ampak nič spektakularnega. Bil sem zadovoljen. Ura je bila že pozna in padla je že trdna tema. Zvezde na puščavskem nebu so sijale kot še nikoli. Počasi je bil čas za odhod. Z druščino smo se ponovno zbrali v jeepu in voznika vljudno prosili, če lahko pelje še bolj divje. Peljal je zelo dobro in presenetil nas je kako se je sredi puščave ločil od ostale delegacije in krenil svojo pot. Brez navigacije nas je iz puščave pripeljal pred hotel. Bila je trda tema in puščava je imela videz neskončnosti. Imel je dobre navigacijske sposobnosti. Bili smo utrujeni a noč je bila še mlada. Čas je bil, da z druščino ustvarimo nekaj nepozabnih trenutkov.
Bliža se konec
Prihajali so zadnji dnevi našega potovanja. Kar smo si lahko privoščili smo videli. Imeli smo še dva dneva in se odločili, da jih izkoristimo za uživanje in zabavo. Seveda je vedno bolj do izraza prihajal tisti občutek slovesa, ko veš, da bo kmalu vse minilo. Zadnje dneve smo izkoristili za prijetno druženje, žuranje in avanture ob sijaju džin tonika. Ker sem planirano dal čez, sem se odločil, da bom pil opojno pijačo tudi z ledom. Presenetilo me je, da me ni nič zjebalo. Diskoteka je bila zadovoljiva, glasba je bila nekaj srednjega a vseeno prijetnega za mlado razposajeno družbo. Rusi so se nalivali z vodko in povzročali kalvarije. Lepa dekleta, dobra družba, neskončna zabava in obujanje spominov. Zadnji dan sem postal nekoliko melanholičen. Nisem še bil pripravljen za odhod. Ostal bi še nekaj časa. Ti kraji se me prevzeli. Začuden sem bil nad njimi. Za takšen kratek čas doživel ogromno.
Končno je prišel zadnji dan in čas je bil za odhod. Bil sem nekoliko slabe volje. Mislim, da bi potovanje v Egipt moralo trajati vsaj 2 tedna. Spakirali smo naše zadeve. Izgubil sem srajco. Spomil sem se noči na peščeni plaži in veseljaške norosti. Srajce nisem več pogrešal. Bila je davek, ki ga terja dobra zabava. Zopet sem se znašel na letališču v Hurgadi in kot bi trenil sem bil zopet v Zagrebu. Popolna sprememba podnebja, oblaki, dež, sivina … blah! Šel bi nazaj v deželo večnega sonca, deželo mistike. Čakal nas je avtobus, ki nas je odpeljal do Brnika. Voznika sem prosil, če bi lahko sproti ustavil nekje blizu celja a je mojo željo arogantno zavrnil. Bilo nas je kar nekaj štajercev a je želja bila zavrnjena. Kakorkoli! Prispeli smo do Brnika, prijatelj je prišel po nas in spet sem tu, doma. Nekako Egipt še kar pogrešam, nisem se še čisto prizemljil.
Zaključek
Egipt je bil moje prvo potovanje v daljne kraje. Bila je neopisno dobra avantura polna veselja, zanimivosti in radosti. Lahko bi rekel, da me je potovanje celo malo duhovno nadgradilo. Kulturni šok je bil kar velik. Puščave so resnično nekakšni misteriozni kraji, ki v človeku zbudijo nekakšen občutek svobode. Domov sem prišel poln dobrih in neprecenljivih spominov, ki jih bom skrbno hranil celo življenje. Spoznal nekaj dobrih ljudi in si razširil obzorja. V Egipt se bom defenitivno še vrnil. Mika me križarjenje po reki Nil. Pravijo, da je nepozabno. Nekega dne se vrnem. Naslednje leto pa načrtujem potovanje na Kubo. Egipt je torej defenitivno bilo vredno doživeti in ga priporočam vsem, ki ga še niste. Da še dodam. Muslimani imajo v teh dneh Ramadan. Kolikor sem videl v teh krajih se tega praznika držijo resnično disciplinirano. Dokler ne zapade sonce ne jedo, pijejo, seksajo, kadijo.