Kako gre čas hitro mimo sem se spet zavedal danes, ko sem pomislil kdaj za vraga sem šel nazadnje teči. In veš kaj? Minilo je prekleto veliko časa. 2 meseca, če se ne motim. Zelo rad tečem, pomiri me in napolni z energijo. Ironično, greš se zgonit za energijo. Kakšna stara mama bi rekla: “Raje primi lopato ali motiko v roke, kot pa, da brez veze laufaš. Komu na zdravje?” Ampak ok, tek je užitek. Vsaj postane užitek. Ko lenuh v tebi nima več tolikšne moči in vpliva. Začetki so vedno težki, vedno naporni. Treba je premagovati tistega velikega lenuha v sebi, ki ti vedno teži, da pojdi raje film gledat. Danes sem opazil, da mi govori že precej časa. Tako dolgo, da ga sploh nisem več slišal, sem ga pa kot hlapec ubogal. Imel sem že lepo ustaljen ritem, zelo napredoval, potem pa ne vem. Vedno pride nekaj vmes in tek preložiš za nekaj dni, ampak ti dnevi se hitro obrnejo v mesec. Saj lenuh v tebi postaja vedno močnejši in glasnejši. Prideš iz službe in potem še laufat. V bistvu je to nekaj najboljšega kar je lahko, ampak lenuh pravi drugače.
Danes sem se odločil, da bom lenuha spet na gobec. In to močno. Danes je čas za tek! In to tak lep, dolg, slasten tek. Ne preveč zahteven, ne preveč jajcast. Takšen, da se zavedaš, da dejansko tečeš. Tam nekje proti večeru, ko je atmosfera ravno prava. Ko se na bojišču ob Savinji zbere mala vojska tekačev, prihaja do sramežljivih pogledov, prisrčnih pozdravov, levjega dokazovanja. Švic, kri in solze. Ko vidiš tekača ali pa še posebej, ko vidiš tekačico nasproti sebe, se tempo nezavedno poviša. Nekakšen nagonski, prirojen mačizem. Na situacijo sploh nimaš vpliva. Malo za šalo malo zares. :) Ko kdaj koga prehitiš, ker si bil prepričan, da je to dobra ideja. Potem pa vidiš, da dihaš že na škrge in te ta zadaj goni kot hudiča. Si tempo nasprotnika podcenil. Spet stari bojevnik v tebi, mačo. Popustili pa ne bomo … to bi bil poraz. Ti, ki to bereš se pa nič ne zmrduj, saj veš, da se tudi tebi kdaj zgodi. Človek pač. Ali pa občutek, ko zadihan zatavaš v roj mušic in njihovo krdelo prerežeš kot puter z toplim nožem. In se ti naselijo v oči, usta … sledi obvezno kletje in kasneje še izločanje smrkljev na stari zidarski način. Eno nosnico pokriješ, skozi drugo pa pihneš kolikor se le da. Seveda prej preveriš okolico, da si sam. Vedno si obljubim, da danes bom pa tekel počasi, seveda je to redko. Vem, da ni dobro, ampak ne prenesem prepočasnega teka. Kondicije vem, da imam še veliko, sem si zadnjič na kolesu spet dokazal. Torej, danes grem. Klasična začetna turica od hiše in do visečega mostu ob Savinji. Lepo bo. Ogrevanje, to mi ni dobro znano. Raztezanje po koncu teka, še manj. Vem, da tu delam veliko napako. Ampak za enkrat še nisem imel večjih težav. Ok, lažem, imel sem kar lepe težave z pokostnicami, ampak zadeva se je potem umirila. Z skrbjo in treningi so težave izginile. Nadel si bom svoje smešne pajkice in oddirjal čez drn in strn.
Ko pomisliš tudi koliko denarja zmečeš stran za tek, je smrtni greh, da bi potem vse opustil. Oprema je drga kot žafran. Najprej obutev. Seveda cenena, neprimerna obutev pomeni s časom zjebane sklepe. Zjebani sklepi pa nič teka in po možnosti tudi nič ničesar drugega, kjer se uporablja noge. Tudi nogavice. So kar povezane z obutvijo, sem bil nekajkrat res grozno ožuljen. Od takrat naprej, striktno tekaške nogavice. Polarka, seveda brez te ne morem. Rad tečem po utripu. iPod, brez njega ne gre. In ko smo že pri iPodu, seveda tudi nove slušalke, ker so priložene za en drek. Vsaj kar se teka tiče. To pa je počasi to. In, ko to pišem se spet zavem svoje grde navade, da česarkoli se lotim, moram takoj kupiti opremo. Doma bi lahko odprl športno trgovino. In med tem, ko pišem ta zapis, spet pomislim, čas bi že lahko bil za nove copate. Ti so že res stari, kar dotrajani, trdni. Nike Pegasus. Kateri plus že imajo, se ne spomnim. Ne grem več drugam. Prepričali so me. Pa še za relativno normalno ceno se jih dobi. Te imam že skoraj dve leti. Seveda so bili vmes tudi večji odmori, tam nekje par mesecev dolgi. In potem se spomnim na Nejca. Ko je začel teči sem mu dal svoje stare, sesute Mizuno Wave Genesiss. Meni so bili obupni. Ne vem, ampak te Hervisove fore z artikli leta se mi zdijo malo za lase privlečene. Nazaj k Nejcu. Fante pridno trenira, ogromno teče. In to še vedno v teh copatah. Pravi, da se komaj še držijo skupaj. Skrbi me zanj. Sicer pa mu bom lahko kmalu dal svoje sedanje Najkice. Če jih bo seveda želel. In Nejc, spravi se nazaj blog pisat, pizda lena.
Obsesija z merjenjem. Opazil sem, da tukaj nisem osamljen primer. Ljudje sedaj, ko imamo to možnost, zelo radi merimo svoje rezultate, razdalje, napredke, hitrosti … Sam sem postal odvisen od merjenja. Nekaj časa nazaj sem od sodelavke kupil Nike+ dodatek za iPod. Solidna zadeva. Meri čas, razdaljo, hitrost. Ima možnost zvočnega trenerja. Sem testiral in je bila zadeva super. Ampaaak, ne uporabljam več. Svoj star Symbianovski telefon ima naložen Endomondo, ki mi preko GPS čipa v telefonu, meri vse kar želim. In potem, ko pridem domov, lahko vidim še pot, ki sem jo pretaval na zemljevidih Google maps. Super zadeva. Zelo dobro, ko greš v gore, ali pa na kakšen dolg izlet. Seveda pa tudi super statistika za tek in kolo. Ampak počasi se hočem teh meritev odvaditi. Vsaj do neke zdrave mere. Izgledam kot kiborg z vsemi temi napravami in žicami na sebi. Dejstvo je, da je merjenje zabavno. Dobro je videti svoje rezultate. Koliko hamburgerjev sem skuril itd.
In čemu vse to? Pišem, da se pripravim, da preglasim lenuha. Pomaga. Vsaj za zdaj. Sem motiviran. Da padem nazaj v tekaško disciplino, rutino. In kaj me je predramilo? Bliža se Ljubljanski maraton seveda. Letos grem, sigurno! 21 km, polovička. To sem planiral že lep čas. Zmogel bom, v to ne dvomim. Menim, da trenutno 15 km še pretečem brez groznih težav. Kar nekaj nas bo šlo letos, skupaj. Čudovito. Torej, se vidimo na maratonu.